Bolnišnica v senci gozda

Članki

Dr. PAVLA JERINA LAH, zdravnica in upraviteljica skrivne partizanske bolnice PAVLA

Prav ob takem času je bilo, okoli novega leta 1944, ko jo je kurirček Ivan po globokem snegu vodil skozi Trnovski gozd na javko. V Ljubljani je bila zdravnica na kirurškem oddelku, toda kje jo lahko dobi, je vedela tudi Osvobodilna fronta. Za seboj je imela italijanske in domobranske zapore, nemško ujetništvo, tisto prvo noč v partizanih pa so se je lotile še uši. Do konca vojne je ostala v teh trnovskih grapah in v lesenih barakah, skritih med visokim drevjem, zdravila ranjence. Kot njena prijateljica dr. Franja Bojc Bidovec, ki so jo poslali onstran planote, na Cerkljansko. Pavla in Franja sta bili bolnišnici IX. korpusa, po gozdovih na vseh koncih Slovenije pa jih je bilo v letih od 1943 do 1945 skritih vsaj še osem, skupaj z največjo, centralno partizansko bolnišnico v Kočevskem Rogu.

Dr. Pavla je po vojni opravila kirurško specializacijo, dvajset let je bila direktorica Zavoda Srbije za transfuzijo, ki ga je tudi pomagala ustanavljati, tako kot tudi široko mrežo transfuzijskih ustanov po celotni nekdanji Jugoslaviji. Po upokojitvi se je vrnila v Slovenijo in dolga leta v okviru Sekcije za partizansko zdravstvo pri Slovenskem zdravniškem društvu brskala za dokumenti, zbirala pričevanja in znova sestavljala zgodbe o zdravniškem osebju in bolnikih v partizanskem boju. O bolnišnici Pavli je pred dvema letoma napisala knjigo, v kateri se je spomnila vseh, ki so šli skozi tista skrita lesena poslopja v Trnovskem gozdu, na začetku letošnjega decembra pa so v Zdravniškem društvu v Ljubljani predstavili delo Usode, ki ga je izdalo Društvo za preučevanje zgodovine, literature in antropologije, v katerem piše o ljubljanskem zdravstvu in Osvobodilni fronti.

Našla sem jo prejšnji teden, v njenem stanovanju v visokem bloku ob Celovški cesti. “Če pogledam ven na Šišenski hrib, se mi zdi, kot da bi živela v gozdu,” se je smejala, “še hrup s ceste se tu gori sliši, kot da bi pod okni tekel potoček.” In morda si je tudi takrat, sem si mislila, ko sem spet stopila na cesto, ko je operirala na lesenem pogradu sredi divjine, brez pravih instrumentov in zdravil, predstavljala, da to ni nič drugače kot v kakšni sterilni dvorani kirurškega oddelka.

Pavla Jerina Lah Mojca Širok

Tudi takrat je bil december, pred triinpetdesetimi leti, ko ste prvič šli v partizansko bolnišnico v Trnovski gozd, ki so jo potem imenovali kar z vašim imenom. Zakaj so vas poslali prav tja?

Takrat na Primorskem ni bilo zdravnikov, samo pokojni doktor Peter Gala. Ko sva se z dr. Franjo javili v Ljubljano, potem ko sva leta 1943 ušli Nemcem, nama je dr. Mirko Derganc poslal prepustnici, s katerimi sva morali v Gorico. Še danes imam njegov rokopis, pa ilegalne legitimacije so bile zraven. Tako sva šli v ilegalo, najprej do Gorice, nato v štab IX. korpusa na Lokve, kjer so rekli: “Franja v eno bolnišnico, Pavla pa v drugo.” Ampak to niso bile nobene bolnišnice! Ko sem prišla, sem spala na smrečju, ničesar ni bilo, samo pokrita šupa. Franji je bilo nekoliko bolje, imela je vsaj nekakšno posteljo. Pozneje so te bolnišnice rasle in rasle, najini imeni pa, ja, kako sta se prijeli? Prišel je dr. Brecelj iz glavnega štaba, januarja leta 1944, in govoril: ta bo šel v Pavlo, ta v Franjo, jutri bom v Pavli … In tako je ostalo.

Na predstavitvi vaše knjige o ljubljanskem zdravstvu in OF je bilo rečeno, da ste takrat mnogi sodelovali z Osvobodilno fronto, čeprav niste mogli vedeti, kako se bodo stvari končale. Povejte, kako je bilo takrat, ste se kar naenkrat odločili, da se boste pridružili, ali pa je to prišlo samo od sebe?

To je šlo samo od sebe. Spominjam se, kako je bilo, ko so prišli Italijani v Ljubljano. Dr. Logarjeva, bila je na stažu na kirurgiji, ki je tako po gorenjsko govorila, je rekla: “Jaz bom šov pa pogledat, če so res Italijani pršvi.” In res, ko pride nazaj, pravi: “Veste, da so res Italijani u Lublan, res sem jih vidu, pred pošto sem jih vidu!” Tisti trenutek smo se vsi strinjali, da Italijani ne smejo ostati v Ljubljani. Spontano, veste, in po zvezah z Zdravniškim matičnim odborom Osvobodilne fronte smo se povezovali, bolničarke, usmiljenke, zdravniki … Toliko smo se poznali, da smo vedeli, na koga lahko računamo, čeprav je bilo vse tajno in nismo smeli vedeti drug za drugega. Dobivali smo naročila: treba je pregledati ranjenca, treba je na Dolenjsko v ta in ta kraj. Seveda so nas sčasoma “pogruntali”, nekateri ljudje so se znašli v zaporih ali v internaciji. In padali so kot talci.

Kako so zajeli vaju s Franjo?

Iz Ljubljane sem se srečno izmuznila, čeprav sem bila že dvakrat v italijanskih zaporih, za božič leta 1942, pa tudi v domobranskih. Takrat sem prvič spoznala domobransko vojsko. V bolnišnico me je prišel iskat oborožen belogardist, ki mi je rekel: “V imenu Kristusa kralja greste z nami.” In so me pobrali iz dežurstva, pa na kamion in lepo v domobranske kasarne. Tam je bilo na stotine ljudi, ena soba je bila polna samo žensk. Takrat sem se že počutila zelo negotovo, ker sem spoznala, da zdaj tudi domobranci vedo za naše tajno delovanje. Pred Italijani smo se še nekako skrivali, ko so pa bili domobranci na sledi naši organizaciji, ko so nas zaznamovali domači, je postalo nevarno.

Kako ste gledali nanje, na domobrance?

Kako smo bili obupani, ko smo videli, da so nas prišli iskat naši domači ljudje! Da so nas natovorili na kamione in nas odpeljali v zapore, ponoči, tja, kjer je danes kartonažna tovarna, tam so nas nakladali! To so bile prve povsem domobranske racije in zasliševanja. No, nekako sem še zdržala tiste mesece v Ljubljani, da sem se pa Nemcem umaknila, je bila pa velika sreča, ki jo dolgujem našim bolničarkam. Dale so mi znak: gospa doktor, iščejo vas! Pa sem rekla: ali ne morejo niti ene operacije narediti, ne da bi prav jaz dala narkozo? Pa saj vas ne iščejo tako! To je rekla pred ljudmi, pa sem že vedela. Srečno sem ušla skozi zadnja bolnišnična vrata, nato pa v Ribnico, kjer je bila Franja za zdravnico. No, jeseni leta 1943 sva s partizansko bolnišnico v Travni gori padli v nemško ofenzivo, bili smo popolnoma nezaščiteni, takoj so nas dobili, tudi slovenski so bili že med Nemci in so vedeli za naše poti. Hudo ranjene so postrelili, nas pa zajeli. Peljali so nas v Kočevje, iz Kočevja s kamioni na Reko, od tam z živinskimi vagoni v Trst, kjer so nas prešteli in prerešetali, nato pa v Ljubljano. No, ko smo potovali skozi Logatec, sva se srečno izmuznili, poiskali zvezo z OF v Ljubljani, ta pa naju je nazadnje poslala na Primorsko.

V knjigi pišete o konspiraciji, ki je vladala v skriti bolnišnici, kako je morala biti ves čas stroga tišina, kako ste zakrivali sledove, kako niti ranjenci niso vedeli, kam jih peljejo z zavezanimi očmi. Kako je bilo živeti v takšnih razmerah?

Ta konspiracija bolnišnic je bila tipično slovenska. V drugih republikah je bilo organizirano tako, da so ranjence vozili s seboj, ko so se brigade umikale ali v ofenzivi. Saj poznate bitko za ranjence na Sutjeski. Takrat so s seboj peljali tri tisoč ranjencev! Veste, kaj to pomeni? Za enega ranjenca potrebujete šestnajst ljudi, da ga prenesejo nekaj kilometrov! Skrite bolnišnice so bile slovenska iznajdba, med prvimi partizanskimi zdravniki so bili namreč takšni, ki so tudi pozimi športe uganjali – ti so sklenili, da bodo bolnišnice v gozdovih. Potrebno se je bilo tako organizirati, da zanje ni nihče vedel. Nihče ne sme videti, kam odnesejo ranjenca, to mora potekati ponoči, osebje mora biti preverjeno, prav tako ljudje v okolici. Značilno za konspiracijo je bilo, da je v vsaki brigadi le zdravnik vedel, kam naj odloži ranjence. Če so bili blizu Franje, so jih odpeljali na javko za Franjo, če so bili bližje Trnovskemu gozdu oziroma Vipavi, je bila javka za nas v Mrzli Rupi ali Čekovniku. Tam je bil bolničar, ki je vedel, katere ranjence naj pošlje na oddelke za lažje ranjene, katere na tiste za težje. Konspiracija je bila posebna veda, o kateri nam takoj po vojni sploh niso dovolili govoriti, ker nismo vedeli, ali jo bomo še potrebovali. Kakšne podrobnosti so bile pomembne! Morali ste vedeti, kako posipati sneg, da ste zabrisali sledove, kakšno hrano kuhati, da se je ni vohalo daleč naokoli, zelje, na primer, je bilo izrecno prepovedano. Kako postavljati barake, da se ne sliši, da se ne vidi, kako prinašati gradbeni material, ker se na licu mesta ni smelo sekati. Nekoč se je k nam pritepla neka mačka, pa nismo vedeli, kaj naj z njo, ker je hodila naokrog. Vsak bi se vprašal, kaj pa dela mačka sredi gozda. To so bila zelo stroga pravila – imeli smo ure kritike in samokritike. Nekdo je bil posebej odrejen za konspiratorja in ta je za vsakega vedel, kakšno napako je naredil: ali veš, kako si prinesel, ali veš, kje si stresel, za kuharja, ali veš, kje si kuhal. On je obtoževal, obtoženi pa se je branil. Kadar je obveščevalna poslala sporočilo, da so v bližini Nemci, je povedal upravi, da ob tej in tej uri ni dovoljeno iti ven, da ne sme biti nobenega govorjenja, podnevi sploh nismo smeli hoditi od barake do barake, če je obveščevalna tako rekla. Tudi vizito sem v takšnih primerih opravljala ponoči.

Pavla Jerina Lah Mojca Širok

Kje ste dobivali hrano, povoje, opremo?

Nekaj časa so naši intedanti hodili v Vipavo in čez Predmejo prinašali stvari v bolnišnico. No, nato je marca leta 1944 štab IX. korpusa organiziral poseben sanitetni ekonomat, ki je skrbel za sanitetne enote. Naši so dobili sporočilo, sem in sem pridite iskat toliko in toliko moke, sem in sem pridite iskat toliko in toliko riža, masti ali česa drugega. Ni jim bilo več treba v tako oddaljene kraje po živež. Sprva pa so morali zelo veliko hoditi. Kako so bili spretni! Spomnim se, da so šli celo v Kanal, pa na Kras in v Vipavo po vino, včasih smo dobili žganje, njihova iznajdljivost je bila neskončna.

Ali so Nemci sumili, da so v teh krajih skrite partizanske bolnišnice?

Ne, ne tako kot za partijsko šolo v Cerknem, ko so šli prav nanjo. Toda nenehno so bile ofenzive in takrat so popolnoma počistili teren. V zadnji hajki, na primer, marca in aprila leta 1945, so hoteli uničiti IX. korpus. Bilo jih je veliko, napadali so s trideset tisoč vojaki, računali so, da bodo pometli z bolnišnicami, s skladišči, z enotami, vsem. Tako so odkrili tudi naše ranjence na okrevališču 2 nad Želinom, skriti so bili pod nekim previsom, še cel teden so jih vozili s seboj in jih nazadnje vse pobili. Da bi iskali prav bolnišnico, to se ni zgodilo.

Pa so vam bili kdaj tako zelo blizu, da ste si mislili, da vas bodo zdaj zdaj dobili?

V tej zadnji ofenzivi smo jih slišali, tako blizu so bili. Toda bili smo informirani, vseh stodvajset ranjencev smo skrili na različne kraje, v podzemne bunkerje, skalnate bunkerje, nihče ni ostal v barakah, ker smo računali, da bodo morda tako na gosto šli prek gozdov, da jih lahko najdejo. To je bil teren, ki so ga določili za uničenje IX. korpusa, na njem pa smo bili tudi mi. Odločilni boji so potekali prav na Vojskem, šli so skoraj prsa ob prsa, partizani in Nemci, in takrat je bilo tako hudo, da ni skoraj nihče od nas računal, da bomo vse to srečno prestali. Pa smo. Nekaj dni celo brez hrane. Enkrat smo slišali, kako so povsem blizu nas kričale ženske in ni mi šlo v glavo, kaj se dogaja. Šele potem smo izvedeli, da so zajeli neki okrajni osvobodilni odbor. Vse so pobili tam na Krekovšah, le kakšen kilometer stran od nas.

V knjigi tako malo govorite o sebi, o čustvih in občutkih. Le na enem mestu ste zapisali, da ste bili v najtežjih trenutkih sami.

Zdravnikov ni bilo, jaz pa sem imela to srečo, da sem v Ljubljani delala na kirurškem oddelku in sem se že tam veliko naučila. Biti v odločilnih trenutkih sam z ranjencem – to ni lahko, saj se zdravnik ves čas sprašuje, ali je prav naredil ali ne, toda počutila sem se odgovorno.

Ampak bilo vam je samo nekaj čez petindvajset let, kako ste lahko zdržali?

Vedela sem, da moram to narediti in tudi danes se mi ne zdi nič posebnega. Bili smo mladi, zavedni, nismo spraševali, kam moramo iti, ali bo kaj hrane in pijače ali ne, ali bomo dobili pomoč ali ne, to so bili trenutki, ko si imel pred seboj samo sovražnika. To pa, da še danes sanjam, da smo na taki poti, na takem mestu, da nas lahko Nemci vidijo, da nas domobranci lahko izsledijo, to je nekaj drugega, toda takrat smo se zavedali, da smo odgovorni za ranjence, za ranjence iz brigad, ki se borijo! To ti da takšno moč, da se ti ne zdi nič posebno junaškega, če si vprežen. Noč in dan vprežen.

Konec junija leta 1944 vam je pobegnila bolničarka. Kaj ste storili?

Morali smo izprazniti vse objekte. Zaradi razprtij z neko drugo bolničarko, kakšnih, še danes nismo odkrili, je zbežala k Nemcem, že čez nekaj ur smo prejeli obvestilo, da je pri njih v Idriji. Vemo, da je bila potem nekakšen lagerfhrer v Nemčiji, v nekem koncentracijskem taborišču. Kje in kako, to nas ni brigalo.

Pavla Jerina Lah Mojca Širok

So Nemci odkrili barake?

Niso, toda to je bilo takrat čisto vseeno. Kako boš takrat vedel, ali je in kaj je povedala? Ravnati moraš tako, kot da je izdala. Tisto noč smo z velikimi napori izpraznili dva oddelka. Naše osebje je bilo tako izmučeno – ko so hoteli le malce počivati, so že spali. Še tisto noč je morala biti evakuacija popolna. Približno trideset ranjencev smo odpustili, da so šli v svoje brigade, če so le lahko hodili, nepokretne, ki jih je bilo treba voziti, pa smo odpeljali višje, v Tisovec. Tam smo imeli zasilna, odprta ležišča, samo pokrita, to niso bile niti barake.

Sta se s Franjo obiskovali?

S Franjo sva se videli samo dvakrat, enkrat na nekem strokovnem sestanku, ki je bil v IX. korpusu sklican za zdravnike, in enkrat, ko sem šla na službeno pot v Cerkno, na sanitetni oddelek korpusa, sem skočila za kakšno noč še k njej.

Štab je bil takrat v Cerknem. So hodili tudi vas obiskovat?

Ja, pa na Lokvah se je držal. No, komandant Ambrožič nas je prišel enkrat pogledat, pa Hribar, komisar korpusa, sicer pa obiskov ni bilo.

Kako ste izvedeli za osvoboditev? Ali ste jo sploh pričakovali, saj je še mesec dni pred tem potekala ofenziva?

In to kakšna ofenziva! Imeli smo radio na “bicikl pogon”. Ob njem smo veliko prečepeli, tako da smo vedeli, kaj se dogaja. Potem smo čakali na komando. Poslali so obvestilo, da moramo zaradi možnih hajk domobrancev ali skrivanja kakšnih Nemcev mirovati in evakuirati šele, ko bodo prišli kamioni. To se je potem zgodilo. Toda prve mesece po osvoboditvi je bilo zelo mučno. S celo ekipo sem morala prevzeti bolnišnico v Postojni, Franja pa v Trstu. Toliko dela je bilo, noč in dan, da so naši fantje rekli: “Ma Pavla, ma to ni svoboda.” Italijani so to izgovarjali kot zvoboda. Ljudje so hoteli domov, marsikdo je rekel, sam sem šel v partizane in sam grem tudi domov. To so bili moški, ki so imeli doma družine, enega se spomnim, kako ga boš zadržal, doma na Laznah pa pet otrok!

Kdaj ste se pa vi vrnili domov? Ste se imeli kam vrniti?

Oče je med vojno umrl, mama je bila v Logatcu. Prvič sem prišla za pet minut, samo toliko, da me je videla, nato pa nazaj, ker je bilo toliko dela. Noč in dan, noč in dan, štiristo ranjencev iz bojev za Trst, ta vojska iz drugih republik je morala naprej, ranjence pa so pustili v Postojni. Saj veste, do 15. maja so še trajali boji.

Kako to, da se barake, ki ste jih zgradili za bolnišnico, niso ohranile?

Poglejte, bolnišnica Pavla je imela dvaintrideset objektov, večjih, manjših, nekaj jih je bilo celo pod zemljo, pa skladišča, bunkerje za evakuacijo, javko, kamor so ponoči vozili hrano, da smo jo zjutraj tiho prinesli v gozd, barake za osebje. Proti koncu vojne, ko smo bolnišnico že izpraznili, so iz VII. korpusa sporočili, da se v barake poskušajo naseliti domobranci. Tisti, ki so bežali po Vipavski dolini, da bi prišli k zaveznikom v Italijo. Nekateri tudi so, drugi, ki so bili bolj neuki, pa so šli na Koroško, od koder so jih potem vrnili v Slovenijo. No, ker so se ti skrivali v gozdu, je moral VII. korpus uničiti naša poslopja. Ko sem v Ljubljani dobila sporočilo o tem, sem se zjokala. Vse smo počistili za sabo, ko smo odšli, vse lepo namestili, da bi lahko kadar koli šli tja prebivat. Drugi razlog, zakaj jih je bilo težko ohraniti, so ti gozdovi. Leta 1946 mi je neki star mož, ki je tam prebival, rekel: “Veš, Pavla, če bi bili letos tukaj, bi vas pa sneg odnesel, toliko plazov je bilo.” Ponoči smo morali velikokrat sprožiti alarm, da so šli nad barakami drevesa podirat, da bi ustavila plaz, ker to so strašne grape, ne morem vam povedati, kako je, kadar pride meter snega. Toda ko so se spomladi začeli trgati plazovi, je bila to tako lepa pesem, saj smo vedeli, da bodo prišli lepi dnevi, da je konec zime. Še danes ne vem, kako smo lahko preživeli v tistih grapah, kako smo so nosili, kako smo brodili po meter visokem snegu in ledu. Včasih so morali fantje leči na trebuh na led, da so čeznje prenesli ranjence, da ne bi zdrsnili v grapo ali prepad. Če je bilo treba na daljšo pot k ranjencem, sem vedno dobila spremstvo, kajti naš komisar je nekoč hudomušno pripomnil: “Pavla pa že ne bo šla sama, samo pomisli, da bi bilo konec vojne, doma bi pa rekli, Pavlo je pa volk požrl, če bi vsaj od Nemcev padla.” No, divjačine je bilo kar nekaj, volkov pa ne, tudi medveda nismo srečali nobenega. Ampak sneg je bil pa nekaj groznega. In je ležal od novembra do maja.

Kaj se je po vojni dogajalo z vašimi ljudmi?

Joj, našega kurirčka se spomnim, Ivančka, kako je bil srečen, ko je dobil črno na belem, da gre takoj po osvoboditvi na šolanje za pilota v Sovjetsko zvezo! Presrečen je bil. Pa je, revež, tam ostal, še danes mi piše. Poročil se je in si ustvaril družino.

Pavla Jerina Lah Mojca Širok

Je postal pilot?

Je, pilot težkih bombnikov. No, dekleta so šla v učiteljske tečaje, vsi bolničarji, ki so bili pri nas, pa so končali bolničarske šole in so ostali bolničarji. To je bilo zasluženo.

Kaj pa vaši kolegi, partizanski zdravniki?

Poglejte, pred vojno je bila ljubljanska medicinska fakulteta nepopolna, študentje so morali po petem semestru nadaljevati študij v Zagrebu, Beogradu, celo v Innsbrucku ali Pragi. Tako je bil po vojni prvi cilj partizanskih strokovnjakov, da bi vzpostavili celovito in kakovostno medicinsko fakulteto – naredili so jo tisti, ki so se izmučeni in sestradani vrnili iz partizanov ali ujetništva. Saj mi dovolite, da jih omenim? Ortoped dr. Bogdan Brecelj, ginekolog dr. Pavel Lunaček, joj, ko smo bili pri njem na stažu, smo ga klicali grof, tak gospod je bil in prvi je šel v partizane! Potem dr. Franc Novak, nevrolog dr. Ivan Marinčič, onkologinja dr. Božena Ravniharjeva, kirurga dr. Božidar Lavrič in dr. Franc Derganc, pa dr. Sabina Praprotnikova z infekcijskih, profesor Janez Milčinski z Inštituta za sodno medicino, internist dr. Tavčar in drugi. To so bili ljudje, ki so se že v Rogu pogovarjali, kaj bodo morali narediti po osvoboditvi, to niso bili šarlatani, ki bi si, kot danes nekatera ministrstva, kar tako delili stvari. To so bili strokovnjaki, ki so ustvarili naš vrhunski Klinični center!

V uvodu knjige pravite, da današnji čas skuša razvrednotiti NOB. Zakaj tako mislite?

Moje absolutno prepričanje je, da ima razvrednotenje NOB za cilj opravičiti kolaboracijo. Toda kolaboracija je bila! Poglejte osmo številko časopisa Slovensko domobranstvo! Ko je domobranskim bolnikom na kirurškem oddelku v bolnišnici v Ljubljani igrala godba, smo mi po gozdovih preživljali najtežje čase, domobranci pa so se zdravili v najboljših razmerah in muzika jim je igrala! Tisti čas smo mi po snegu nosili ranjence! Brez hrane! V tej isti številki piše, kako so v hajki, o kateri sem vam pripovedovala, prav tam, na Vojskem, uničili IX. korpus. Hkrati pa praznujejo Hitlerjev rojstni dan! Aprila leta 1945, v domobranskem časopisu. Vedno se vznemirim, kadar hočejo razvrednotiti naš boj. Mi smo imeli tako iskreno željo osvoboditi Slovenijo, posebno Primorsko, ki ji je res grozilo, da bo ostala Italijanom. Danes ti pa rečejo, da je bil to boj za ne vem kakšen komunizem. Še posebno mi gre na živce ta vatikanizacija! Pred vojno smo morali v Ljubljani v drugi državni gimnaziji prinašati podpisani spovedni listek! Ker sem bila doma v Logatcu, sem morala k župniku po podpis, da sem bila pri spovedi! Pa potrdilo, da sem šla k maši, obhajilu. In zdaj silimo nazaj v te čase. Vsak naj veruje, kar hoče, toda tako riniti v preteklost, to ne gre.

Pa se vam zdi, da se kdo postavi za vas? Da vas branijo tisti, ki bi to morali storiti?

Veste kaj, saj srečam koga, ki mi pravi, da smo borci preveč stisnili rep med noge, ampak jaz se branim po svoje, s pisanjem zgodovine partizanskega zdravstva. Svojih knjig nisem napisala v svojo slavo, saj sem notri komaj omenjena, to sem naredila za primorske ljudi in v knjigi o zdravstvu in Osvobodilni fronti v Ljubljani sem natanko popisala, kako je bilo z nami. Da ne bi nikdar pozabili, kakšne žrtve so bile potrebne za osvoboditev. Tako se branim.

Mojca Širok © Mladina, Št. 53 (28.XII.1996), str. 24-27.

To spletno mesto uporablja piškotke, da z njimi lažje zagotavlja storitve, prilagaja oglase in analizira promet. Če uporabljate to spletno mesto, se strinjate z uporabo piškotkov. Več informacij

To spletno mesto uporablja piškotke, da z njimi lažje zagotavlja storitve, prilagaja oglase in analizira promet. Če nadaljujete z uporabo tega spletnega mesta, ali kliknete Sprejmem, se strinjate z uporbo piškotkov.

Zapri