Politično razmišljujoči vernik

Članki

Dr. IVAN ŠTUHEC, duhovnik in profesor moralne teologije

Študiral je na ljubljanski teološki fakulteti in na Gregoriani v Rimu. Leta 1988 je postal asistent ter nato profesor moralne teologije in družbenega nauka cerkve na obeh slovenskih teoloških fakultetah, v Ljubljani in Mariboru. Kot duhovnik je zadolžen za študente mariborske univerze, ki jim vsako sredo mašuje v Alojzijevi cerkvi, dvakrat na teden pa se dobivajo v skupinah v centru Sinaj, kjer se pogovarjajo, si zastavljajo vprašanja in nanje odgovarjajo. Ne razpravlja samo s študenti, je tudi član mešane krovne komisije in sodeluje v delovni skupini, ki pripravlja predlog zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. Vsako sredo v tedniku Družina izide njegova kolumna Na prepihu.

Je oster pisec. Uporablja kratke povedi za jasne misli, ki jih je težko razumeti drugače, kot je sam določil, da jih je treba. Ni se mu težko opredeliti, in to rad z nenadnim “kaj pa vi?” zahteva tudi od bralca. Zdi se, da se mu nobeno od vprašanj, s katerimi si ljudje zadnje čase zagnano vrtajo po možganih, ne zdi prezapleteno. Zato smo se po njegove odgovore na nekatera izmed njih prejšnji teden podali tudi mi.

V zadnji kolumni ste se spotaknili ob mešanje pojmov verski pouk in verouk. V čem je razlika?

Verouk pomeni evangelizirati, katehizirati, posredovati nauk katoliške cerkve nekomu, ki se je odločil, da ga bo sprejel. Verski pouk pomeni posredovati določen vrednostni red, ki ga ima krščanstvo znotraj samega sebe, in omogočati, da se ljudje odločajo, kaj od tega bodo sprejeli in česa ne bodo. Vloga kateheta pri verouku je s tega stališča občutno drugačna kot vloga učitelja v šoli. Pri katehetu ima pomembno vlogo pričevalni vidik, se pravi, da govori iz lastnega izkustva in prepričanja. Učitelj v šoli – seveda je tudi ta pričevalec, temu se tudi v šoli ne bo dalo izogniti, ne pri matematiki ne pri verskem pouku – pa mora ljudem, ki jih ima pred seboj, pustiti vso svobodo odločanja, do vsebin pa imeti pozitiven odnos.

Vsi se nenehno sprašujejo, kakšen naj bi bil delež drugih verovanj in veroizpovedi – poleg rimskokatoliške – pri verskem pouku v javnih šolah in kdo naj bi ga določil?

S stališča rimskokatoliške cerkve je bilo vedno jasno povedano, da ni ovir za to, da se predstavijo tudi druga verstva in religije. Po mojem mnenju je na ravni države nerešeno vprašanje, katere verske skupnosti so tiste, ki lahko s svojimi vsebinami kotirajo v šolskem prostoru.

Po kakšnih kriterijih bi jih izbirali?

Avtohtonost neke religije, na primer. Religija okolja v Sloveniji je rimskokatoliška veroizpoved, druga največja skupnost je evangeličanska, poleg teh imamo še islam in pravoslavje. Ali pa judovstvo, ki je bilo stoletja navzoče na slovenskih tleh. Naj ima torej neka ločina, majhna skupnost, ki je nastala pred nekaj leti ali ki nastaja v tem trenutku s petimi, desetimi ljudmi, enako moč vplivanja na vsebine, ki se bodo poučevale v šoli? Poleg načela enakopravnosti in enakosti je treba upoštevati načelo sorazmernosti, ki je v slovenskem prostoru, kar zadeva verske skupnosti, dovolj jasno.

Opazila sem, da ste bili na nekaterih mestih v svojih kolumnah precej strogi do verskih ločin.

Poglejte, v zadnjih letih smo se srečali s precej tragičnimi primeri, ko so različne sekte zlorabljale religiozna čustva. Ljudje preprosto sledijo nekemu človeku, ne vedo natančno, kam gredo, končajo pa lahko tragično. Področje religije je nekaj tako globokega za vsakega človeka, da se je ta pripravljen v celoti angažirati zanjo. Zato je lahko manipulacija strahotno velika. Krščanske religije, pravoslavje, protestantizem in rimskokatoliška cerkev, so cerkve, pri katerih je vloga razuma pri religioznem čustvovanju zelo visoko cenjena. To pogrešam pri določenih verskih skupnostih, ločinah, ki gradijo samo na izkušnji, ta pa je seveda hitro zgolj emocionalna.

Na nekem mestu ste zapisali: vsi subjekti družbe, ki podpirajo versko eksotiko, država, šola, sredstva družbenega obveščanja, delajo to zato, da bi delali škodo rimskokatoliški cerkvi. To je precej ostra izjava, se vam ne zdi?

Je, ampak poglejte: obstajajo televizijski kanali, ki so se v določenih obdobjih ukvarjali skorajda samo z religiozno eksotiko, in to je seveda nekaj, kar potrjuje to moje stališče. Potem je tu vprašanje registriranja verskih skupnosti. Že zdavnaj sem trdil, da če se lahko vsakih deset tako ali drugače zbranih ljudi registrira kot verska skupnost, lahko v katoliški verski skupnosti naredimo tako, da se bo vsaka župnija registrirala kot verska skupnost in nato bomo imeli namesto tridesetih nekaj sto verskih skupnosti.

Zakaj se vam zdi, da so v današnjem času nove duhovnosti, različne nove oblike religioznosti tako uspešne?

Ker smo za seboj pustili neko pozitivistično, scientistično, ateistično obdobje, v katerem smo človeka izstradali na področju religioznosti. Ne samo v komunističnih sistemih, tudi divje kapitalistično usmerjena zahodna Evropa je pripeljala družbo v sekularizacijo, v družbo brez Boga. Drugi vzrok, ki je zelo navzoč pri mladi generaciji, je, da je rasla ob televizorju, sliki. Mlado generacijo oblikuje predvsem podoba. To, kar je vidno, kar se doživlja – in ne toliko beseda. Krščanstvo pa je religija besede in ima s tem veliko bolj poudarjen odnos do racionalnih izkušenj sveta. Če primerjam svojo generacijo s sedanjo, ugotovim, da smo bili mi strašni razpravljalci v religioznih vprašanjih, danes pa z mladino težko speljem kakšno bolj angažirano razpravo. Sedanja mlada generacija sprejema stvari veliko bolj prek doživljanja, gledanja, občutenja, bolj je dojemljiva na čustvenem področju in veliko manj na racionalnem. Zato je vse, kar je polno vsestranskega doživljanja vseh človekovih čutil, tako privlačno.

Mislite, da se rimskokatoliška cerkev lahko prilagodi takšnemu načinu recepcije?

V marsičem se je že. Novoletna romanja mladih po svetovnih prestolnicah, načini molitve ob teh srečanjih, recimo. Tudi naše srečanje s papežem v Postojni je bilo primer, kjer je bilo mogoče občutiti to emocionalno raven religioznega, ki je ne podcenjujem. Prepričan sem le, da je škodljivo, če ostane zgolj emocija. Človek ni samo čustveno bitje. Človek je tudi bitje razuma, bitje volje, hotenja – na religioznem področju mora aktivirati tudi druge svoje razsežnosti. To je razorana zemlja, v katero lahko sodobna religioznost zelo dobro vsadi svoje sadike.

Menite torej, da se bodo togost, misterioznost, obvladovanje čustev, ki so značilni za obrede katoliške cerkve, v prihodnosti spremenili?

Ne v prihodnosti, že zdaj se spreminjajo. Kar zadeva način obhajanja liturgije, že zdaj obstajajo zelo velike razlike. Če samo pomislim, kako slavim mašo s skupino mladih in kako jo obhajam v cerkvi, kamor prihaja običajna publika. Pojemo drugačne pesmi, mladi so pri maši neprimerno bolj dejavni, pridige tako rekoč ni. Gibanje, tudi ples, pantomima, vse to je danes vključeno v liturgijo. V cerkvi moramo znati prisluhniti temu, kako sodoben mlad človek izraža religioznost. To ni enako izražanju naših očetov in babic, in to je treba sprejeti.

Rimskokatoliška cerkev je imela v zgodovini nemalo težav pri prilagajanju oziroma sledenju razvoju človekove pameti in uporabe njenih izsledkov. Zanima me, kako danes gledate na hiter razvoj znanosti, zlasti biološke?

Glejte, primeri iz zgodovine, kakršen je razvpiti Galileiev, kažejo, da v določenem zgodovinskem obdobju ni obstajalo razlikovanje med tistim, kar je za področje vere temeljno, in tistim, kar je temeljno za področje znanosti. Cerkev se je v zadnjih sto letih dokopala do spoznanja, da je treba razlikovati med znanstvenim odkritjem pozitivnih znanosti, kakršne so kemija, biologija in fizika, ter verskimi vprašanji, ki jih pozitivne znanosti sicer izzivajo. Vprašanje smisla človekovega bivanja ni znanstveno vprašanje v tem smislu, da bi bilo odvisno od nekega odkritja na področju pozitivnih znanosti. Človek išče smisel z drugimi sredstvi, ne samo s tem, kar odkrije v tem svetu. Tudi etičnih norm in pravil si ne postavljamo zgolj na osnovi tega, kar smo odkrili v tem svetu. Človek ima vso svobodo, da to, kar je odkril, kar je spoznal, uporabi tako ali drugače, in tu se šele začne ključno etično vprašanje. Kot znanstvenik lahko odkritje, kakršno je, denimo, kloniranje, atomska bomba ali smodnik, uporabljam v namene, ki so naperjeni zoper človeka – ali v namene, ki so človeku v prid. Etični kriteriji nastopijo takrat, ko je treba odgovoriti na vprašanje, ali smem storiti vse, kar zmorem.

Ste tudi član skupine, ki pripravlja predlog zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. Kako rešujete etična vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi s tem?

Vprašanje je, kako posamezen medicinski dosežek, najsi gre za kloniranje ali oploditev z biomedicinsko pomočjo, vključujemo v svojo vizijo človeka – in kakšna je paradigma, na kateri gradimo to vizijo človeka. Če menim, da je človek zgolj skupek biološko-kemičnih snovi, ga seveda obravnavam kot biološko-kemično bitje, če pa je zame človek bitje, ki se ni ustvarilo samo, ki ima dušo, če verjamem, da je v človeku nekaj nesmrtnega, kar se bo ohranilo tudi po tem, ko bo telo umrlo in razpadlo, seveda vključujem v paradigmo o človeku neko drugo razsežnost. Ta mi narekuje, kako naj uporabljam sredstva in metode, ki jih je odkrila znanost.

Ali je oploditev z biomedicinsko pomočjo za rimskokatoliško cerkev sporna?

S stališča rimskokatoliške cerkve je umetna oploditev v vsakem primeru sporna in nesprejemljiva.

Ker je v neskladju z načelom, da je rojstvo otroka posledica združitve moškega in ženske?

In medsebojne podaritve. Po nauku katoliške cerkve sta potrebna dva kriterija, ki sta med seboj neločljiva, namreč medsebojna podaritev moža in žene ter odprtost za rodovitnost oziroma za življenje. Zato za rimskokatoliško cerkev ni sprejemljiva tako imenovana umetna kontracepcija, ne umetno oplojevanje in še toliko manj kloniranje.

Ste se kdaj znašli v položaju, da ste morali svetovati zakonskemu paru, ko je šlo za takšen primer?

Sem. V takih pogovorih običajno povem, kaj je potrebno pri takšni odločitvi upoštevati, odločiti pa se morajo partnerji sami. Nekoč, ko sem bil še zelo mlad in zelen moralist, sta partnerja sprejela moje pomisleke in se odločila, da se ne bosta odločila za umetno oploditev. Po nekaj mesecih sta posvojila deklico in čez dve leti sta dobila svojega otroka. S tem nočem reči, da je to pravilo za reševanje tovrstnih vprašanj, je pa pri neplodnih partnerjih velikokrat vprašanje, ali so se že izčrpale vse možnosti njihove naravne psihofizične, duhovne dimenzije. Preveč radi se takoj zatečemo k reševanju z medicinskimi posegi. Neki Nemec, ki se je pogosto srečeval s takšnimi pari, mi je pripovedoval, da jim je vedno govoril: pojdita za mesec dni na dopust, pozabita na vse, kar vaju obdaja, osvobodita se stresa, imejta se rada, pa morda bo! In v več primerih se je to obneslo. To govori o tem, da človek ni samo biokemijsko bitje in mislim, da je problem naše družbe ta, da bi radi zelo enostavno in hitro dosegli nekatere učinke. To velja tudi za področje neplodnosti. Pomembno je tudi, da rodovitnost in potomstvo znotraj krščanskega pogleda na človeka in na svet ter v odnosu do Boga nista absolutni, ampak relativni vrednoti. Odtod, če hočete, je mogoče zagovarjati tudi celibat, ki zaradi tega – socialno gledano – ni manjvredna odločitev, čeprav se morda komu zdi.

Zanimivo, pravite, da moralni zakoni sledijo naravnim. Celibat je nenaraven …

Se strinjam, celibat je protinaravna odločitev. Ampak marsikaj delamo proti naravi, vprašanje je le, ali ji s tem škodujemo ali pa lahko s takšno odločitvijo koristimo oziroma smo za nekatere druge stvari bolj na voljo. Edini motiv za celibat v katoliški cerkvi je motiv osebnega odnosa do osebe Jezusa Kristusa in dela za božje kraljestvo.

Je na isti ravni tudi kontracepcija? Z vašimi besedami, gre za protinaravno odločitev, ki pa je lahko v določenih primerih koristna, predvsem pa je človekova osebna odločitev.

Mislim, da te vzporednice ne bi mogli tako preprosto potegniti. Ko gre za vprašanje odločitve za življenje v celibatu, se človek odloča za slog življenja, v katerem uravnava svojo spolnost v skladu z odločitvijo, ki jo je izbral. Če pa uporabljaš kontracepcijo, uporabljaš neko od zunaj sprejeto sredstvo, ki vstopa v tvojo naravo. Če sem celibater, nisem nič manj spolno bitje, s svojo spolnostjo le drugače živim kot živita dva, ki sta poročena. Pri kontracepciji gre za to, da neko mehanično, kemijsko ali drugo sredstvo uporabiš za to, da povzroči drugačen potek v tvojem biokemijskem sistemu. Pri meni kot celibaterju na moj biokemijski sistem ne vpliva nič od zunaj.

Povejte, zakaj pravzaprav rimskokatoliška cerkev zavzema tako negativno stališče do uravnavanja rojstev, načrtovanja družine, kontracepcije in splava?

Odkar je problem kontracepcije izbruhnil kot velik problem v evropskem in svetovnem kontekstu ter od znamenite papeške okrožnice Humane vitae naprej je postalo temeljno vprašanje naslednje: ali se sme ločiti vidik medsebojne podaritve od vidika odprtosti za novo življenje? In če ti stvari ločimo, seveda lahko rečemo: partnerja imata pravico, da živita svojo spolno življenje, ne glede na to, kaj bo iz njega izšlo. Stališče rimskokatoliške cerkve je, da bi morala biti partnerja vedno odprta za novo življenje.

Mislite, da se to lahko spremeni, če sva že prej govorila o spremembah, ki jih doživlja cerkev?

Mislim, da umetno oplojevanje in kloniranje delata v prid stališču rimskokatoliške cerkve, ker sta najbolj drastična primera ločitve teh dveh načel, pri katerih vztraja katoliška cerkev.

Slovencem je prvo knjigo, prve normative za njihov jezik in tudi prvo pisano božjo besedo dal protestantizem, protireformacija pa jih je nato sežigala. Ali je to za rimskokatoliško cerkev na Slovenskem velika rana v duši?

Mislim, da ne. Če so nekateri ljudje v cerkvi skurili kakšno knjigo, so bili v isti cerkvi tudi ljudje, ki so jih ogromno natisnili – tu je bil Slomšek, ki je dal knjigo vsakemu Slovencu. Veste, pri teh negativnih klišejih, skozi katere se presoja rimskokatoliško cerkev, je treba videti tudi pozitivne strani, ki so se dogajale v istem času. Večno ponavljanje križarskih vojn, protestantizma, inkvizicije je tako zlajnano, da je že dolgočasno odgovarjati nanj. Sočasno s križarskimi vojnami so bili veliki svetniki, ko je bila inkvizicija, so bili veliki svetniki – svetniki so bili tisti, ki so reševali cerkev. Zakaj pa o njih nihče ne govori? Zgodovina se je v zadnjih desetletjih pisala skozi črno-belo optiko in mislim, da bi bil že skrajni čas, da to presežemo.

Zadnje čase edini izmed večjih slovenskih strank, ki v svojem nazivu uporablja besedo krščanski, v politiki ne gre najbolje. Imate kakšno razlago?

Analizo, zakaj SKD ne gre dobro v politiki, bodo morali sami opraviti, in če jo bodo dobro, bodo morda v prihodnje bolj zadovoljni, če pa ne, se bo kriza le poglabljala. To je njihova stvar. Kar zadeva kristjane v politiki, odločno nasprotujem tezi, ki jo zagovarja pravkar izvoljeni predsednik Združene liste gospod Pahor, češ da je področje vere zasebna zadeva. Področje vere ni zasebna zadeva. To je stari marksistični ostanek, ki ga nekateri v slovenskem prostoru, žal, kar naprej ponavljajo. Vera je javna zadeva, je bila in bo vedno javna zadeva, zato tudi področje cerkve ni stvar zasebnosti, ampak vselej tudi stvar javnosti. Razlog je preprost: če sem vernik, hočem biti vernik na cesti, v službi in svojem domu. Treba je preseči ločevanje, češ, vernik bodi v svoji skriti kamrici in kvečjemu v farni cerkvici, povsod drugod pa se obnašaj, kot se obnaša večina ljudi. Sožitje v družbi gradimo tako, da drug drugemu dopuščamo svobodo. Svoboda naj se omejuje tam, kjer bi z uveljavljanjem svoje svobode posegali v integriteto ali svobodo drugega človeka.

Kakšna naj bo vloga kristjanov v politiki?

Kristjan mora v okviru družbenega nauka cerkve uveljavljati v političnem življenju štiri konkretna načela: načelo osebnosti ali personalnosti, skupnega dobrega, subsidiarnosti in solidarnosti. Kristjan politik bi si moral na vseh ravneh političnega udejstvovanja prizadevati, da se ta štiri načela uveljavijo v zakonodaji, pri načinih vodenja oblasti, izbiranja predstavnikov itn. To je področje laikov in kristjanov v politiki, to ni področje klerikov.

Opišite razliko.

V trenutku, ko bi kot klerik ali profesor na teološki fakulteti prevzel operativno vlogo v politični stranki, bi se začel klerikalizem. Če pa oznanjam načela družbenega nauka cerkve, če me pri predavanjih o teh stvareh kdo hoče poslušati, če kot duhovnik ali teolog zavzemam tudi politična stališča v slovenski javnosti, to s klerikalizmom nima nobene zveze. Do tega imam vso pravico – tako kot vsak državljan, to pravico si tudi jemljem in si jo hočem jemati, ker mi je veliko do tega, da se ta prostor enkrat za vselej osvobodi starih mitoloških predstav o politiki. Politika je stvar vseh državljanov in stvar profesionalnosti. Če grem zjutraj na bencinsko črpalko in ugotovim, da se je bencin podražil, je to stvar politike, ker se je prejšnji dan vlada v neki državi odločila, da bo povišala ceno derivatov. Ne morem reči, da me ne zanima, če me udari po žepu. Vsi državljani smo vpleteni v politično življenje.

 

Dobili smo novega nadškofa. Kako drugačen, vsaj po začetnem vtisu, je od gospoda Šuštarja. Se v Sloveniji obetajo bolj napeti odnosi med državo in cerkvijo?

Mislim, da ne, treba pa je vedeti, da gospod nadškof Rode prihaja na svojo dolžnost v nekem drugem času. Z gospodom nadškofom Šuštarjem smo skupaj preživeli štiri ali pet let pogajanj med cerkvijo in državo ter prišli do nekaterih jasnih izkušenj. To, da se v tem času ni skoraj nič dogovorilo, smo povedali že prej, še preden smo vedeli, kdo bo novi nadškof, in ta ni v tem smislu za zdaj zastavil nič kaj bolj ostrega kurza. Zdi se mi, da se skuša ustvariti primerjava, kot se je v obdobjih papeža Janeza XXIII. in Pavla VI. Janez XXIII. je bil tisti, ki naj bi na široko odprl okna in vrata cerkve, Pavel VI. pa naj bi jih začel zapirati. Ne, vsak je v določenem trenutku naredil tisto, kar je bilo takrat pomembno, eden je nekaj začel, drugi je moral proces dokončati. Gospod nadškof Šuštar je skupaj z vsemi, ki smo sodelovali v teh pogajanjih, verjel in bil prepričan, da se bomo lahko na osnovi skupnega in poenotenega doživetja slovenstva ob osamosvojitvi na relaciji cerkev-država dogovorili o določenih odprtih vprašanjih v dialoškem in konstruktivnem vzdušju. Zadnja leta pogovorov so pokazala, da ne gre tako. Prihodnja pogajanja bo treba voditi na osnovi teh izkušenj.

Ne samo novega nadškofa, letos bomo Slovenci dobili tudi novega predsednika države. Je bila rimskokatoliška cerkev zadovoljna z mandatom gospoda Kučana, si morda želi prevetritve na tem področju?

V skladu z načelom subsidiarnosti nimam pristojnosti, da govorim v imenu rimskokatoliške cerkve v Sloveniji. O tem bo verjetno spregovorila škofovska konferenca oziroma njeni organi, če jih bo za to pooblastila. Lahko pa vam povem svoje mnenje, in to z veseljem. Ves čas sem nezadovoljen z mandatom sedanjega predsednika države, ker se je nekajkrat vključil v javno razpravo, ko je šlo tudi na škodo kristjanov, angažiranih v politiki. Pomislite na znamenito geslo ustavite desnico, ki ga je sicer izrekel nekdo drug. V javno diskusijo se je vključil tudi v stvareh, za katere bi pričakovali, da se bo vključil tudi, ko je šlo za interese cerkve. Vse do njegove zadnje izjave, ko je ob vprašanju vračanja premoženja cerkvi povzel stališče ustavnega sodišča, se ni niti v eni situaciji posebej zavzel za cerkev in njene interese. Niti enkrat se ni oglasil v primerih, kakršen je primer gospoda Jelinčiča, in to mu osebno zamerim. To lahko mirno razglasite celemu slovenskemu vesoljnemu svetu. V nobeni demokratični državi se ne dopušča, da ekstremisti tempirajo javno mnenje.

Morda del javnosti ne deli mnenja z njim zato, ker bi bilo njegovo, temveč zato, ker tudi sam tako misli …

To ni res. On je tisti, ki tako rekoč določa, kako se bodo razvijale stvari okoli referenduma. To mnenje je že nekaj let jasno navzoče v slovenskem prostoru, v vseh medijih. Zadnjič je bilo v oddaji Pro et contra mogoče prvič slišati tudi mnenje strokovnjaka iz rimskokatoliške cerkve. Zgodovinarja, ki je povedal, kdaj se je fevdalizem končal, kaj je bil verski sklad, v kakšni obliki je bila cerkev lastnica gozdov … Če bi se ta zgodovinar vsaj tolikokrat pojavil na televiziji in v tisku, kot se je gospod Zmago Jelinčič, bi bila danes podoba o tem problemu občutno drugačna. To je moja kritika, če hočete, tudi sveta medijev. Ko gre za predsednika države – bilo bi dobro in dobrodošlo, če bi se oglasil tudi v primerih, ko je šlo za druga ekstremna stališča, ne samo za tista, ki se jih je sam prestrašil od kristjanov v politiki ali v zvezi z Depalo vasjo. Res bi si želel, da bi vsaj enkrat jasno povedal, da se distancira od stališč gospoda Zmaga Jelinčiča.

 

Mojca Širok © Mladina, Št. 13 (1.IV.1997), str. 32-36.

To spletno mesto uporablja piškotke, da z njimi lažje zagotavlja storitve, prilagaja oglase in analizira promet. Če uporabljate to spletno mesto, se strinjate z uporabo piškotkov. Več informacij

To spletno mesto uporablja piškotke, da z njimi lažje zagotavlja storitve, prilagaja oglase in analizira promet. Če nadaljujete z uporabo tega spletnega mesta, ali kliknete Sprejmem, se strinjate z uporbo piškotkov.

Zapri