Propad Rima

Italija

Propadanje Rima, ki ga vsako leto obišče približno deset milijonov turistov, je vsakdanji, kontinuirani, neustavljivi proces, v katerem sodelujejo vsi: tisti, ki mesto upravljajo, tisti, ki ga financirajo, tisti, ki v njem živijo, in tisti, ki ga med turističnim obiskom z odprtimi usti občudujejo.

Najprej umazanija. Najbolj me zabava, ko Rimljani z vnemo zatrjujejo, da je mesto umazano zato, ker ga svinjajo turisti. Verjetno je to delno tudi res. Toda ali veste, da je v parku Castel Sant’Angelo, lučaj stran od svetega Petra, kamor se horde vernikov in turistov po obisku vatikanskih znamenitosti namenijo na sprehod, piknik, premor, en sam javni WC z dvema kabinama? Ki je odprt od 10.00 do 16.00.

Pod kolonadami, tam, kjer je dal papež Frančišek namestiti prhe za brezdomce, imajo še en kompleks sanitarij. Ampak kaj narediti, ko je sila? Ne samo ob sredah, ko ima papež splošno avdienco, vsak dan se v tem delu mesta ob domačinih nabere na tisoče ljudi. Ki nimajo kam na stranišče.

Zato vsak vogal, vsak kompleks smetnjakov, smrdi po urinu. Pasjem in človeškem. Po ulicah se valjajo človeški in pasji iztrebki. In odvržene smeti. Ker včasih smetnjakov tudi po petnajstih minutah hoje ne boste našli in odpadkov ob vsej dobri volji nimate kam odvreči.

Res je, da je današnji instantni turizem, ki mu v italijanščini rečejo »mordi e fuggi«, ugrizni in pobegni, razširil masovno neciviliziranost.

Toda kar je huje, je masovna nekaznovanost. V Italiji redko redkokdo plača svoje račune.

V Italiji za kulturnozgodovinsko dediščino skrbi država. Denarja za obnovo in delovanje pa je vedno manj in tisočletna zakladnica propada.

Letos se je kar nekajkrat zgodilo, da je bil rimski antični Kolosej, ki je s šestimi milijoni obiskovalcev na leto med najbolj občudovanimi rimskimi znamenitostmi, za nekaj ur zaprt, ker so imeli varnostniki, prodajalci vstopnic in drugi zaposleni, med delovnim časom sindikalni sestanek.

Razkačeni turisti so se znašli pred zaklenjeno ograjo z napisom: zaprto zaradi sindikalnega delovanja.

Podobno se je pred dnevi zgodilo tudi v znameniti galeriji Borghese, ki gosti bogato zbirko baročnega kiparstva in slikarstva. Sindikati protestirajo proti krčenju delovnih mest in zamrznitvi plač, ki v javni upravi stojijo od leta 2007.

A globoka luknja v italijanski javni blagajni ni zgolj posledica svetovne finančne in gospodarske krize, razlog zanjo je predvsem koruptivna in razsipna italijanska politika.

V Rimu je tožilska preiskava, ki so jo poimenovali »Mafia Capitale«, pokazala, da so javni funkcionarji in mestni politiki javna naročila delili po mafijskem principu in po vampirsko izčrpavali javno blagajno.

Rimski župan Ignazio Marino, po poklicu kirurg, ki je bil izvoljen pred dvema letoma, po mnenju kritikov ni kos nalogi, a tudi njegovi najhujši nasprotniki ne morejo zanikati dejstva, da je prav on, tujek v sistemu, Marsovec z drugega planeta, kot ga imenujejo, podrl dolgoletna kriminalno-politična ravnovesja v mestu.

Rimska javna podjetja od komunale do javnega prometa so tik pred bankrotom, imajo več zaposlenih kot velike industrijske tovarne, a svojega dela ne opravljajo: Rim se znova utaplja v neodpeljanih odpadkih, šoferji mestnih avtobusov in podzemne železnice pa so z belo stavko več dni hromili sistem mestnega javnega prevoza.

Včeraj je deževalo. Krepka, glasna, gosta ploha, ki je osvežila zrak. A ni trajala dolgo. Ko so oblaki spustili zadnjo kapljo, se je z razgretega asfalta dvignila sopara in zrak je napolnil smrad po gnijočih neodpeljanih odpadkih ter človeških in živalskih iztrebkih.


To spletno mesto uporablja piškotke, da z njimi lažje zagotavlja storitve, prilagaja oglase in analizira promet. Če uporabljate to spletno mesto, se strinjate z uporabo piškotkov. Več informacij

To spletno mesto uporablja piškotke, da z njimi lažje zagotavlja storitve, prilagaja oglase in analizira promet. Če nadaljujete z uporabo tega spletnega mesta, ali kliknete Sprejmem, se strinjate z uporbo piškotkov.

Zapri