ZADNJI RIMSKI CESAR

Knjige
Mojca Sirok Zadnji Rimski cesar

Medijski mogotec, nogometni cesar, najbogatejši Italijan, premier z najdaljšim stažem v zgodovini italijanske republike, največji klovn med politiki in največji politik med zabavljači; bolj kot po dosežkih njegovih vlad, bolj kot po mednarodnem pomenu Italije pod njegovim vodstvom, še bolj kot po njegovem bogastvu ga v tujini poznajo po njegovih šalah, ki se jim večinoma smeje le sam, medtem ko njegovi sodelavci z zardelimi obrazi zrejo v prste na nogah, njegovim tarčam pa leti para iz ušes. V dvorani evropskega parlamenta je v polemiki z nemškim socialdemokratskim poslancem iz Nemčije Martinom Schulzem dejal, da bi lahko Schulzu ponudili vlogo kapója v koncentracijskem taborišču v nekem filmu, ki da ga ravno snemajo v Italiji. Nepozaben je odziv Schulza, ko ga je v slušalkah z zamikom dosegel prevod besed italijanskega premiera, nepozabni izrazi nejevernosti na obrazih drugih poslancev in hude zadrege ostalih iz italijanske klopi. Ker so med njegovimi najljubšimi tarčami komunisti, je dejal, da na Kitajskem za časa Maa otrok niso jedli, temveč so jih kuhali in z njimi gnojili polja. Za Mussolinija je menil, da ni nikogar ubil, pač pa da je ljudi le pošiljal na počitnice v izgnanstvo. Leta 2002 je na tiskovni konferenci z danskim premierom Rasmussenom je menil, da je ta tako lep, da bi ga lahko predstavil svoji ženi namesto tistega grdega beneškega župana, za katerega se govori, da ji je všeč; Rasmussen je zardeval in molčal, Berlusconi pa se je na široko smejal. Leta 2005 je ob otvoritvi evropske prehrambene agencije v Parmi dejal, da je finsko predsednico Tarjo Halonen, naj Finska agencijo vendarle prepusti Italiji, prepričal s svojimi sposobnostmi playboya. Njegove besede so zanetile manjši finsko-italijanski diplomatski škandal. Ko je bil za ameriškega predsednika izvoljen Barack Obama, je Berlusconi zanj menil, da je mlad, lep in zagorel, in spet enkrat sprožil svetovno zgražanje.

IZSEK IZ KNJIGE

Mojca Širok:

ZADNJI RIMSKI CESAR

Razpad italijanskega povojnega strankarskega sistema in politični vzpon Silvia Berlusconija

Po čem si bomo torej najbolj zapomnili italijanskega premiera? Po njegovih kosmatih šalah, plastičnih operacijah, presaditvah las, pevskih nastopih, žolčnih napadih na medije, sodstvo in opozicijo ali po gospodarskih in političnih uspehih njegovih vlad? Teh namreč skorajda ni bilo.

 

Obljube, da bodo država in državljani pod njim obogateli, kot je sam s svojimi podjetji, so ostale le reklama na njegovih televizijah. Neuspeh – tako kot sodne preiskave o njegovi podjetniški preteklosti – pa so, kot pravi, le del zarote proti njemu.

 

Berlusconi je milijonar in uspešen podjetnik, njegovi podjetniški začetki pa so zaviti v temo. Njegov medijski imperij Fininvest je nastal kot finančni holding, kot serija delniških škatel v škatlah, od kod mu denar, pa javno ni znano. Bil je na seznamu članov razvpite lože P2, ki je načrtovala prevzem oblasti v državi.

 

Podjetniška preteklost Silvia Berlusconija je v Italiji prepovedana tema. O njej so pisali le nekateri časopisi in revije, televizije o tem molčijo. Marco Travaglio je novinar, ki je o tem napisal več knjig. In si nakopal številne težave. Ko sva se leta 2003 prvič pogovarjala v torinskem uredništvu rimskega dnevnika La Repubblica, pri katerem je takrat delal, je želel stopiti iz redakcije, ker ni hotel, da kolegi slišijo, o čem govoriva. Pogovor smo tako snemali na nekem prepišnem notranjem dvorišču, kjer je zeblo in ni bilo nobene prave luči. »Italijanska posebnost je v tem, da časopisni založniki v Italiji niso »čisti založniki«, ne ukvarjajo se samo z založništvom,« mi je dejal, »so podjetniki, ki gradijo hiše, avtomobile, računalnike, ki delajo karkoli, ob tem pa so še založniki. Če je torej založniška dejavnost le del tvojega delovanja in ni tvoj osnovni posel, to pomeni, da boš nagnjen k temu, da boš tvoje časopise uporabil za vplivanje na politike, za pridobivanje uslug pri politikih za tvoje druge dejavnosti.«

 

Zgodba o uspehu Silvia Berlusconija je zgodba o človeku z denarjem in mediji, ki dobi politično moč v državi s krhko demokratično tradicijo, klientelističnim družbenim sistemom in neurejeno medijsko zakonodajo. Kaj čaka Italijo po Berlusconiju? Da bi to ugotovili, moramo najprej razumeti, kaj je sploh bilo pred njim.


To spletno mesto uporablja piškotke, da z njimi lažje zagotavlja storitve, prilagaja oglase in analizira promet. Če uporabljate to spletno mesto, se strinjate z uporabo piškotkov. Več informacij

To spletno mesto uporablja piškotke, da z njimi lažje zagotavlja storitve, prilagaja oglase in analizira promet. Če nadaljujete z uporabo tega spletnega mesta, ali kliknete Sprejmem, se strinjate z uporbo piškotkov.

Zapri