OBLAST BREZ OBRAZA

Mafijske organizacije so kot rak, ki razjeda jug države, vrinile so se v skoraj vse sektorje gospodarstva od zdravstva, prometa, kmetijstva do trgovskih verig. Z izsiljevanjem podjetnikov dušijo gospodarski razvoj, z zajedanjem v javna naročila molzejo denar iz državne blagajne, s klientelami na nerazvitih območjih, kjer vladata brezposelnost in gospodarska zaostalost, kupujejo podporo ljudi. Prek svojih podjetij, v katerih perejo denar od trgovine z mamili, so se razširile v druge dele Italije in v druge evropske države, kjer s svojo narko-gotovino zastrupljajo zakonito gospodarstvo.

Ta knjiga ne govori samo o denarju. Govori o moči, oblasti in nadzoru. Govori o zabrisanih mejah med zakonitim svetom in kriminalnim podzemljem, o tradiciji, politiki in človeških truplih. Govori o tem, da Italija, ustanovna članica Evropske unije in ena od sedmih industrijsko najbolj razvitih držav na svetu, nad tretjino svojega ozemlja nima oblasti, ker na njem vladajo kriminalne organizacije.

Palermskega tožilca Roberta Scarpinata sem spoznala pred slabimi desetimi leti, ko sem na otoku za Televizijo Slovenija snemala oddajo Mednarodna obzorja o mafiji. Povabil nas je na dom; tam boste imeli manj težav, da boste prišli do mene, je rekel. Dokler nisem z ekipo izstopila iz avta pred stanovanjskim poslopjem v severnem delu mesta, kjer je takrat živel, nisem razumela, kaj je hotel povedati. In dokler nisem pozneje v ogromni palači palermskega sodišča obiskala njegovega šefa, takratnega vodje tožilstva Pietra Grassa, tudi nisem mogla vedeti, da je lahko kam še bolj zapleteno priti.

Pred Scarpinatovo hišo so nas ustavili trije možje. Kar naenkrat so se pojavili pred nami, sploh jih nismo videli prihajati. Ko smo izstopili iz avta, je pred vhodom stal le uniformirani policist. Tako smo tudi vedeli, da bo to pravi naslov. Na Siciliji imajo vsi predstavniki oblasti, ki se ukvarjajo s preiskovanjem mafije, oboroženo spremstvo. Trije možje so nas brez besed odpeljali v vežo. Tam jih stalo še več. Izpod jopičev se je videlo orožje, ki so ga nosili opasanega čez prsi, eden je govoril v walkie-talkie. Vzeli so nam dokumente  in nas pospremili v dvigalo. Ko smo izstopili, so bila vrata v stanovanje odprta, možje, ki so stali na pragu, pa so imeli strojnice. Umaknili so se le za korak, da smo lahko vsi štirje, najprej jaz, nato režiser, snemalec in njegov asistent, drug za drugim vstopili. Scarpinato mi je prišel naproti in ko sem po pozdravu nekoliko živčno pristavila, da je do njega težje priti kot v bančni trezor, se ni nasmehnil.

»Mafijski vodja v Corleoneju pred Riino in Provenzanom je bil dr. Michele Navarra, ki je bil zdravnik. To smo že pozabili, toda vodja je bil on,« je dejal, ko sva se sedem let pozneje spet srečala, tokrat v nekem pravkar obnovljenem palermskem hotelu z razgledom na legendarni palermski zapor Ucciardone, »nato je Luciano Liggio ubil Navarro in vodji sta skupaj z njim postala tudi njegova poročnika Riina in Provenzano. Mafijski vodje v Palermu leta 1980 so bili Michele Greco, bogat gospod, zemljiški posestnik, bratranca Salvo, bogataša. Zgodba o mafiji ni zgodba o Provenzanu in Riini, kmetih, ki sta vladala zadnjih deset, petnajst let. To je zgodba o bogatih meščanih, zdravnikih, odvetnikih, ki so poveljevali vojskam morilcev. Kar se dogaja danes, ni nobena novost, temveč vrnitev v preteklost.«

S Sicilije se najbolj spomnim osmrtnic. Ko sem bila prvič na otoku, so v Agrigentu ubili tožilca Rosaria Livatina. Bilo je konec septembra in vroče, počitnikarji so kot eden odšli konec avgusta, tujih turistov je bilo komaj za vzorec. »V tistih časih so iz letal, ki so pristajala na palermskem letališču, izstopali le Sicilijanci, ki so se vračali domov, in kakšen prestrašen ali zdolgočasen novinar, ki je prišel delat prispevek o mafiji,« sem leta pozneje slišala od župana Palerma. Zidovi v Agrigentu so bili kot oblečeni v velike bele plakate s črno obrobo; na sredi črn križ, spodaj s črnimi črkami ime, letnica rojstva in letnica smrti: Rosario Livatino, 1952-1990. Drug ob drugem v ravni črti, od vrha do kakšnega metra od tal je bila prelepljena vsaka prazna površina, od daleč so zidovi izgledali kot režeča se usta, polna gnilih zob, beli plakati s črno obrobo. Zdelo se je, kot da v Agrigentu ves teden ni umrl nihče drug.

Livatina je ubila mafija. Ni bil ne prvi, ne zadnji predstavnik države, ki so ga odstranili, kot bi šlo za neljubo oviro v delovnem procesu. V zadnjih štiridesetih letih so sicilijanske mafijske družine umorile več kot petdeset tožilcev, sodnikov, politikov, policistov, karabinjerjev, novinarjev. V medsebojnih mafijskih obračunih je bilo v tem času na Siciliji ubitih več kot tri tisoč ljudi. Več kot deset tisoč, če prištejemo še Kampanjo in Kalabrijo, kjer delujeta camorra in ‘ndrangheta. Po koncu druge svetovne vojne ni bilo do spopadov v Bosni nikjer na evropskih tleh toliko mrtvih. A ni za to vedel skoraj nihče. Sever Italije, ki ga je pod bleščavo podobo blagostanja razjedala politična korupcija, je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja trošil, kar je bil zaslužil s skokovitim gospodarskim razvojem v dveh desetletjih pred tem, in v celinskem delu države je prevladalo stališče, da se »tam doli« tako ali tako le pobijajo med sabo. Umirali so ljudje, ki so jih preštevali le redki, zanje pa se razen v ozkem lokalnem krogu ni zmenil nihče.

Na vseh poteh po jugu Italije sem vsakomur povsod vedno postavila tudi eno samo, vedno isto vprašanje, za katerega pa sem šele pozneje, ko je minilo že več let, ugotovila, da nima enega samega odgovora, ampak da jih je več. Več različnih. Različnih glede na to, kje, komu in kdaj ga postaviš. V katerem zgodovinskem trenutku, na katerem koncu Kalabrije, Sicilije ali Apulije in komu: politiku, policistu, tožilcu ali človeku, ki nima nobene uradne funkcije, ki ni v službi države, vsaj v tistem ozkem smislu ne, da bi od države za svoje delo prejemal neposredno plačilo. Ljudem, kot so duhovniki, učiteljice, sindikalisti ali mladi, ki so pustili službe, da so se pridružili protimafijski Liberi in začeli obdelovati zemljišča, ki jih je država zasegla mafijcem. Tu je vprašanje: ali je mafija kulturno-antropološki ali politično-kriminalni pojav? Ali so torej cosa nostra, camorra, ‘ndrangheta in sacra corona unita del južnjaške kulture in odnosa do sveta ali pa gre za kriminalno organizacijo, ki živi od svojih politično-ekonomskih vezi? Ko razmišljam o tem, imam v glavi vrtinec glasov in obrazov vseh, ki so mi kdaj o tem pripovedovali, zdaj je glasnejši eden, zdaj drug. Mafija je v Italiji oboje in še več. Je način razmišljanja, tisto sivo območje med zakonitim in nezakonitim, ki se nikoli ne postavi ne na eno, ne na drugo stran. Zato prva, zakonita, nikoli ne more biti zares uspešna in zato druga, nezakonita, lahko preživi še največje napade in najhujše pritiske države. A nikjer drugje kot v Kalabriji nisem zaznala tako močnega občutka nekakšne vdanosti v usodo; občutka, da meja med temi območji, meja med zakonitim in nezakonitim ni več mogoče zaznati. A ne zato, ker bi bile tako dobro skrite, pač pa zato, ker jih ni več.