Preskoči na vsebino Novinarstvo
POJDI, POGLEJ, VPRAŠAJ, NAPIŠI.
Novinarka sem postala po naključju. Študirala sem jezike, od nekdaj sem brala vse, kar mi je prišlo pod roko. Potem sem sredi neke mrzle ljubljanske zime na nekem golem drevesu v študentskem naselju v Rožni dolini videla oglas, ki je vabil na avdicijo za špikerje na Radiu Študent.
V tisti razdrapani in pografitirani kleti se mi je odprl nov svet. Ko sem dve leti pozneje potrkala na vrata revije Mladina in v rokah kot vstopnico v neko novo svetišče stiskala svoje radijske članke, sem že vedela, da bo vsaj še nekaj let, dokler mi na pamet ne pade kaj drugega, to tisto, kar si želim početi.
Od takrat je minilo več kot le nekaj let in še vedno ne vem, kaj bi lahko drugega v življenju počela.
MEDIJSKE HIŠE, S KATERIMI SEM SODELOVALA
Foto: Marko Jamnik
MED SOGOVORNIKI NA MOJI NOVINARSKI POTI SO BILI:
Luciano Benetton, Fulvio Tomizza, Alessandra Mussolini, Romano Prodi, Riccardo Illy, Federica Mogherini. Roberto Saviano, Oliviero Toscani, Giorgio Bocca, Umberto Bossi, Sergio Romano, Dorica Makuc, Boris Kobal, Sergej Verč, Marko Milič, Borut Telban, Janez Gril, Ivan Štuhec, Roberto Menia, Eva Klotz, Silvius Magnago, Massimo Cacciari, Leoluca Orlando, Umberto Santino, Francesco Saverio Pavone, Boris Cavazza, Andrej Rozman Roza, Samo Pahor, Jovanotti – Lorenzo Cherubini, Sašo Hribar, Pavla Jerina Lah, Vlado Makuc, Anton Feinig, Silvio Berlusconi, Emiliano Fittipaldi, Andrej Stanovnik, Maria Ines Narvaja, Angelo Sodano, Marko Rupnik, Sandro Magister, Stanislav Zore.
20 LET TELEVIZIJE.
Ko greš s s tiskanega medija na televizijo, si moraš vse, za kar se ti je zdelo, da si se naučil o novinarskem poročanju, pobrisati iz možganov in se začeti učiti na novo. Se resetirati. Moj najkrajši tekst na Mladini je bil dolg štiri strani, moj najdaljši na TV ima morda le dvajset vrstic. A dobiš nov par oči. Kamero in z njo sliko. Še močnejši orožji od peresa. Odgovornost pa je vedno ista.
Foto: Žiga Culiberg
