Severna obzorja

Članki
Med fašizmom še mrtvi niso bili več Hubert ali Joseph, temveč Giuseppe in Umberto. Par desetletij kasneje, ko je Italija uresničila svoj povojni gospodarski čudež, so Italijani začeli tarnati, da postajajo tujci v lastni domovini. Na Južnem Tirolskem, če gledate s severa, ali v Zgornjem Poadižju, če z juga, živijo tri manjšine, ki so s svojimi nacionalizmi oblikovale vrhunski model skupne avtonomije.

Prejšnjo vročo politično jesen sta se takratni predsednik italijanske vlade Silvio Berlusconi in njegov minister za zaklad Lamberto Dini med pripravljanjem predloga proračunskega zakona za letošnje leto domislila nekaterih rešitev, s katerimi bi lahko zajezila deroče odlive iz državne blagajne. Med njimi so se poleg bolj razvpitega predloga o odpravi večjega dela olajšav v pokojninskem zakonu, ki je kasneje spravil na rimske ulice skoraj tri milijone razjarjenih prebivalcev, znašle tudi subvencije, ki jih italijanska država vsako leto kot narodnostno mešanemu območju namenja avtonomni pokrajini Bocen, Bolzano po italijansko in Bozen po nemško, na Južnem Tirolskem. Misel, naj v nezavidljivem gospodarskem položaju zatisnejo pas tudi narodnostne manjšine in tako prispevajo k zmanjševanju državnih stroškov, je Berlusconiju prišepnil njegov zvesti koalicijski zaveznik Gianfranco Fini, vodja nekdaj neofašističnega gibanja MSI, od januarja letos pa moderne postfašistične desničarske stranke Narodno zavezništvo. Bocenska pokrajina naj bi se za obdobje od leta 1990 do leta 1997 v letnih obrokih po tristo trideset milijard odpovedala več kot dva tisoč milijardam lir. Toda stvari so se zasukale drugače. Berlusconi, ki je v sedmih mesecih svojega vladanja s kratkimi, redkobesednimi dekreti večkrat poskusil napraviti red v različnih segmentih italijanske države od sodstva do radia in televizije, je moral v tem primeru svojo odločitev umakniti, še preden je javnost sploh dobro zvedela zanjo. Predstavniki pokrajinskega sveta avtonomne pokrajine Bocen, ki šteje nekaj manj kot pol milijona prebivalcev, so se s svojim predsednikom dr. Luisom Durnwalderjem na čelu najprej odpravili na Dunaj, nato pa še v Rim. Rezultat teh dveh kratkih izletov je bilo zagotovilo italijanske vlade, da vsem varčevalnim ukrepom navkljub proračunske subvencije bocenski pokrajini do nadaljnjega ostanejo nespremenjene. “Ni bilo sicer lepo, da se je ves boj vnel samo zaradi denarja,” je nekoliko v zadregi razložil dr. Durnwalder, “kajti marsikdo bi lahko rekel, da je to edino, kar nas zanima. Toda šlo je za enostransko popravljanje Paketa in če tokrat ne bi nič storili, bi nam prihodnjič lahko mirno odvzeli kulturne ali socialne pristojnosti.”

Italijanska republika je razdeljena na dvajset dežel in med njimi je petim zaradi takšnih ali drugačnih razlogov dodeljen posebni status. Dolina Aoste ob francoski meji in Tridentinsko-Zgornje Poadižje ob avstrijski spadata v to skupino zaradi narodnostno mešanega prebivalstva in marsikdo bi pomislil, da je iz istega razloga zraven tudi najvzhodnejši del italijanske države, Furlanija Julijska Krajina. Seveda bi se zmotil, kajti tej je Italija tako imenovani posebni status dodelila zaradi njenega obmejnega položaja in ne mogoče zaradi prisotnosti slovenske manjšine. V eni državi se tako, oddaljena le nekaj sto kilometrov, uresničujeta dva načina reševanja manjšinskega vprašanja. Množica zgodovinskih vzrokov in zank mednarodne politike je pripeljala do tega, da so zmanjševanja državnih subvencij slovenski skupnosti na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji, omejevanje njenih pravic, kdaj pa kdaj celo zanikanje njenega obstoja, in dolgoletno, skorajda že komično sprejemanje globalnega zakona za njeno zaščito, ki ga je po svojih mizah prelagalo že vsaj deset različnih italijanskih vlad, na eni strani in model avtonomije nemške in ladinske manjšine na Južnem Tirolskem na drugi le dve različni nadaljevanji od začetka v mnogočem skupne zgodbe.

NAPRAVITE MI TO DEŽELO ITALIJANSKO!

Mejo na Brennerju, ki še danes loči severni in južni del Tirolske in s tem tudi Avstrijo in Italijo, so potegnili leta 1919 na osnovi mirovne pogodbe iz St. Germaina. Italija je Južno Tirolsko, tako kot Slovensko Primorje, Istro in del Dalmacije na svojem vzhodnem boku, dobila v znak zahvale, ker je po tajnem dogovoru v Londonu, ki ga je med prvo svetovno vojno leta 1915 sklenila z Anglijo in Francijo, obrnila hrbet Avstriji in stopila na stran antantnih sil. Težave za večinsko neitalijansko prebivalstvo na tem območju so se začele le par let kasneje z Mussolinijevim prihodom na oblast in fašističnim programom izničenja narodnostnih manjšin. Leta 1923 so z dekretom prepovedali uporabo imena Južna Tirolska in namesto njega uvedli skovanko Alto Adige, Zgornje Poadižje, ki jo je domislil fašistični senator in glavni aktivist italijanizacije nemškega in ladinskega prebivalstva Ettore Tolomei. Do konca dvajsetih let sledi prepoved uporabe nemščine in ladinščine – govora potomcev romaniziranih Keltov, ki strnjeno živijo v dolinah Gardena in Badia – v vseh oblikah javnega življenja, poitalijančevanje lastnih imen in toponimov, čemur ne uidejo niti napisi na nagrobnih kamnih, italijanščina pa postane edini učni jezik v šolah. Leta 1935 se fašisti izkažejo za še posebej domiselne. 20. februarja naroči Mussolini različnim predstavnikom težke industrije iz Lombardije in Piemonta, naj v Bocnu odprejo svoje podružnice, in pri tem poudari velik politični in državni interes, ki spremlja njegovo odločitev. Do konca poletja razselijo in očistijo okrog tri milijone kvadratnih metrov rodovitnega terena na južnem robu mesta in še ne dve leti kasneje že poženejo stroje v novih obratih torinske Lancie in milanskih jeklarn ter v novih tovarnah Magnesio, Alluminio in Montecatini. Delovna mesta razdelijo v glavnem italijanskim prišlekom, ki jih fašistična oblast dobesedno uvozi iz drugih delov države. “Tako kot je Tito v Istri naseljeval Črnogorce in ne Slovence ali Hrvate, tako je Mussolini pripeljal v Bocen najboljše fašiste iz Kalabrije, Veneta in Emilije,” pripoveduje Franco De Battaglia, glavni urednik osrednjega bocenskega dnevnika v italijanskem jeziku, Alto Adige, drugega največjega časnika ob nemškem Dolomiten, “to je bilo nealpsko prebivalstvo, mestno, delavsko, industrijsko. Predstavljalo je popoln tujek na področju, ki je gojilo izrecno trgovsko in kmetijsko kulturo.” Dokončno rešitev vprašanja Južne Tirolske pa leta 1939 prinese pakt, ki sta ga v Berlinu sklenila Hitler in Mussolini. Prebivalci nemške narodnosti so lahko izbirali med tem, ali bodo sprejeli nemško državljanstvo ter se odselili v Rajh ali bodo obdržali italijanskega in ostali na svojih domovih v zastrupljenem ozračju italijanskega nacionalizma. Skoraj devetdeset odstotkov jih je izbralo prvo možnost.

BOMBE IN POGAJANJA

Po drugi svetovni vojni so predstavniki štirih velikih sil, Združenih držav, Anglije, Francije in Sovjetske zveze, zavrnili avstrijsko zahtevo, naj se na Južnem Tirolskem izvede ljudski referendum o samoodločbi. Namesto tega so zavezniki prisilili Italijo, da je z Avstrijo sklenila dvostranski sporazum o zaščiti Južne Tirolske in ga kot dodatek številka štiri vključili v deseti člen pariške mirovne pogodbe. “In ta nas loči od vseh drugih narodnostnih manjšin v Italiji,” pojasnjuje dr. Hubert Frasnelli, vodja poslanske skupine najmočnejše stranke v bocenskem pokrajinskem svetu, Južnotirolske ljudske stranke (SVP), “manjšine na Južnem Tirolskem varuje mednarodni sporazum.” Dogovor, ki sta ga leta 1946 v Parizu podpisala takratna zunanja ministra obeh držav, Alcide Degasperi in Karl Gruber, je postal pravna osnova, na kateri so temeljili vsi kasnejši sporazumi, zaradi katerih danes nobena rimska vlada brez vnaprejšnjih pogajanj in novih večstranskih dogovorov, ki bi poleg obeh držav vključevali še predstavnike bocenske pokrajine, ne more zmanjševati proračunskih sredstev ali kako drugače spreminjati določil avtonomije. Sporazum je predvidel posebna merila za zavarovanje neitalijanskega prebivalstva: šole v nemškem jeziku, popolno enakopravnost italijanščine in nemščine v javnem življenju, enakopravnost pri zaposlovanju Italijanov in Nemcev v državnih službah, revizijo opcij iz leta 1939, olajšanje izmenjave blaga med Severno in Južno Tirolsko ter, kar je bilo najpomembneje, dodelitev avtonomije bocenski pokrajini. Italijanska država je dogovor dojela kot primež, iz katerega je poiskala pot tako, da je vsa njegova določila postavila na glavo. Leta 1948 je v tako imenovanem prvem statutu o avtonomiji združila pokrajini Bocen in Trento v skupno deželo Tridentinsko – Zgornje Poadižje, ne da bi se pred tem posvetovala s predstavniki nemškega prebivalstva. V novi strukturi državne oblasti so Nemci seveda postali manjšina, možnosti za avtonomijo, ki jih je obljubljal sporazum Degasperi – Gruber, pa so postale skoraj nične. Rimska oblast je vzorno izigrala vso mednarodno javnost in se namenila za kar se da dolgo potisniti vprašanje zaščite nemške manjšine na zaprašene stranske tire svojih notranjepolitičnih labirintov.

Toda stvari so se znova zasukale drugače. Leta 1957 je ministrstvo za javna dela sporočilo bocenskemu županu, da bo rimska vlada odobrila velike vsote denarja za izgradnjo nove mestne četrti z vso pripadajočo infrastrukturo. Takšno velikodušnost so domačini razumeli kot možnost nove imigracije in še en poskus italijanizacije Južne Tirolske. Le mesec dni zatem jih je na velikem zborovanju v Castel Firmianu 35.000 gromko protestiralo proti Rimu. Shod je priredila Južnotirolska ljudska stranka, še danes najmočnejša predstavnica nemškega in ladinskega prebivalstva, ki je po koncu druge svetovne vojne v trgovini nekega bocenskega trgovca nastala iz odporniškega gibanja Andreas Hofer in bila nemudoma priznana s strani zaveznikov. Pol leta pred množičnim protestnim shodom je predsednik stranke postal dr. Silvius Magnago in ostal njen karizmatični voditelj celih štiriintrideset let. “Magnago je s sloganom Los von Trient, Proč od Trenta, vpeljal novo strategijo,” se spominja Frasnelli, “in ko je Avstrija leta 1955 ponovno postala suverena, se je znova začela zanimati tudi za nas. V začetku šestdesetih let je problem Južne Tirolske internacionalizirala s tem, da je dvakrat zahtevala njegovo obravnavo v Združenih narodih.”

Toda še pred tem je konec petdesetih in v začetku šestdesetih let na bocenskem območju nastopil prvi val bombnih atentatov in danes na Južnem Tirolskem preprosto ni politika, ne občana, pa naj si bo Italijan, Ladinec ali Nemec, predstavnik SVP, neofašistov ali nemških separatističnih strank, ki bi zanikal dejstvo, da so prav teroristični napadi v tistem obdobju pospešili pogajanja med Avstrijo, Italijo in bocensko pokrajino, ki so leta 1969 končno pripeljala k podpisu Paketa določil o avtonomiji. “Moja politična sodba je seveda ta, da v demokraciji nasilje ne sme nikoli postati politično sredstvo, kajti tako vedno zmaga močnejši, čeprav do tega nima pravice,” komentira bombne napade Frasnelli, “toda val atentatov v šestdesetih letih, do katerega pa je prišlo povsem spontano, je bil potreben zato, da je Italija resno pristopila k pogajanjem.” Takšno trditev utemeljuje tudi “noč ognjev”, ki je Italijo v trenutku postavila v središče pozornosti evropske javnosti. 11. junija 1961 je po vsej Južni Tirolski, predvsem pa v bocenski pokrajini, odjeknilo sedemintrideset eksplozij na električnih daljnovodih. “Daljnovode so postavili Italijani in električna energija je bila razumljena kot tujek, ki je kvaril kmetijsko tradicijo tega področja,” pojasnjuje Franco De Battaglia, “atentati so pomenili alarmni zvonec, ki je problem privzdignil na mednarodno raven.” Samo tri mesece zatem je italijanska vlada v Rimu ustanovila tako imenovano komisijo devetnajstih, ki jo je sestavljalo enajst Italijanov, sedem Nemcev in en Ladinec in ki je imela nalogo, da prouči problem in vladi predloži svoje predloge. Nove pogajalske skupine so jih nato premlevale celih osem let, dokler jih nista decembra 1969 v tako imenovanem Paketu o avtonomiji končno sprejela avstrijski in italijanski parlament. Paket je stopil v veljavo leta 1972, toda šele dvajset let kasneje, januarja 1992, so bila sprejeta vsa njegova določila. Takratni predsednik italijanske vlade Giulio Andreotti je končno lahko oznanil, da je Paket zaključen, v skladu z ustavnimi zakoni pa ga lahko spremembe doletijo le, če se z njimi strinja južnotirolsko prebivalstvo. Junija istega leta je avstrijska zvezna vlada sporočila Organizaciji združenih narodov, da je problem med državama rešen. In odtlej mora vsak italijanski predsednik vlade, tako v jeseni Silvio Berlusconi, kot sedaj Lamberto Dini, pri varčevanju s proračunskimi sredstvi gladko odmisliti zmanjševanje državnih subvencij Južni Tirolski.

ODCEPITEV ALI AVTONOMIJA

Danes imata po zaslugi Paketa pokrajini Trento in Bocen takšni avtonomiji, ki v Italiji navadno pritičejo deželam. Predstavniki političnih strank, ki jih vsakih pet let volijo v petintridesetčlanski pokrajinski svet, so hkrati tudi deželni poslanci, skupaj jih je tako sedemdeset, ki se prvo polovico leta sestajajo v Bocnu, drugo polovico pa v Trentu. Statut avtonomije uresničuje vse tiste zahteve, ki so bile določene že leta 1946 s sporazumom Degasperi – Gruber, tako naj bi vsaj veljalo, toda na Južnem Tirolskem se najdejo mnogi, ki še vedno niso zadovoljni. Politično enovitost in strnjenost nemške manjšine, ki se je dolga leta prepoznavala zgolj v SVP, je leta 1974 načelo gibanje Sd Tiroler Heimatbund, v katerem so se zbrali nekdanji politični zaporniki, ki so v šestdesetih letih podtikali bombe pod daljnovode in fašistične spomenike. Ko so se jim konec osemdesetih pridružili še nekateri disidentje iz SVP in skupina liberalcev, so gibanje preimenovali v Unijo za Južno Tirolsko. Danes imajo v pokrajinskem svetu dva poslanca, Evo Klotz, hčer enega najbolj znanih bombašev iz prvega obdobja napadov Georga Klotza, ki je umrl v policijski zasedi nekje blizu Insbrucka, in dr. Alfonsa Benedikterja, nekdanjega člana SVP. “Borimo se za pravico do samoodločbe, ki nedvomno pripada vsakemu narodu ali delu naroda, ki je bil proti svoji volji priključen neki drugi državi,” pravi Eva Klotz, “menimo, da naš narod nima nobene prihodnosti v državi Italiji, tako kot ste to pred leti ugotovili tudi Slovenci in se odcepili od Jugoslavije.” Unija za Južno Tirolsko prireja komemoracije v spomin na svoje padle in si prizadeva, da bi po domoljubnih aktivistih poimenovali nekaj ulic v Bocnu, predvsem pa predstavlja politično referenco separatističnih teženj. V SVP jih na kratko odpravljajo kot idealiste: “Pravica do samoodločbe ni last samo ene stranke, kajti tudi v SVP menimo, da je neodtujljiva,” pojasnjuje poslanec Frasnelli, “toda v tem trenutku izvajamo avtonomijo na osnovi sprejetih dogovorov, bistvena razlika med nami in Unijo za Južno Tirolsko pa je v tem, da bi jo oni hoteli zdaj, ta trenutek, kar pa seveda ne gre.” In kaj menijo o pravici do samoodločbe v drugi najmočnejši stranki pokrajinskega sveta in najmočnejši italijanski stranki v deželi, nekdaj neofašistični MSI? “Če bi nemška manjšina v tej državi dosegla priključitev k Avstriji ali Severni Tirolski, bi manjšina postali mi,” pravi Ruggero Benussi, Italijan, ki je prišel v Bocen po drugi svetovni vojni z Reke, in je danes poslanec Narodnega zavezništva v pokrajinskem svetu, “tako bi tudi mi lahko zahtevali pravico do samoodločbe in to bi se ponavljalo v večnost. Listina Združenih narodov jo zatorej predvideva zgolj za narode in ne za narodnostne manjšine. Poleg tega so meje nedotakljive, in to velja za vse.” Italijani so se v drugem večjem imigracijskem valu po tistem iz obdobja fašizma naseljevali na Južnem Tirolskem med gospodarsko obnovo države v petdesetih in začetku šestdesetih let. Zasedli so večino delovnih mest v industriji in javnih službah in če je po zadnjem ljudskem štetju pred prvo svetovno vojno leta 1910 na Južnem Tirolskem živelo le 2,9 odstotka Italijanov, je to število po nekaj vzponih in padcih do danes naraslo na skoraj 28-odstotni del vsega prebivalstva bocenske pokrajine. Z uresničevanjem določil Paketa pravic in statuta o avtonomiji so izgubili veliko privilegijev, ki jim jih je do konca sedemdesetih let dajala država zgolj zato, ker so bili prave narodnosti, njihovo nelagodje ob nastajanju novih razmer pa je znala spretno izkoristiti prav MSI. Sestavili so atraktivni volilni slogan “tujci v lastni domovini” in spremenili dvojezičnost ter pravilo proporcionalnosti pri dodeljevanju javnih služb v najpogostejšo tarčo svojih napadov. “MSI je postala zbirna stranka različnih nacionalizmov,” pojasnjuje De Battaglia, “ker ima pri nas nostalgija veliko moč. Pietro Mitolo, vodja tukajšnjih MSI-jevcev, je sin prvega karabinjerja, ki je leta 1918 prišel v Bocen. Na Trgu zmage pa še vedno stoji spomenik, ki ga je dal postaviti Mussolini! Italijani so jih podrli povsod drugod po državi, toda če bi jim odstranili tega tukaj, bi reagirali, kot da jim je kdo odnesel čevlje ali plašč.” Res je, če se iz starega mestnega jedra sprehodiš čez reko Talvero ali Talfer, kot ji pravijo Nemci, zagledaš velik bel slavolok, ki tam stoji že skoraj sedemdeset let. Po zlomu fašizma so ga posvetili v spomin padlim v obeh vojnah in se naredili, kot da so že pozabili, kdo ga je povzdignil v nebo. Na Južnem Tirolskem živijo tri različne narodnosti, toda bolj kot po kulturi in jeziku se ljudje tam delijo po drugih stvareh. So Nemci, ki hočejo svojo državo, in so Nemci, ki si manejo roke že s tem, da so dovolj dobro privili sedanjo. So Italijani, ki bi radi poravnali politične meje z jezikovnimi, in so Italijani, ki dobro vedo, kakšna je njihova država južno od bocenskih pokrajinskih koordinat. Te države tukaj ne boste našli. “To je posebna dežela, kot vse ob mejah,” je razložil De Battaglia, “tudi Italijani imajo tukaj dve narodnosti: eno politično in eno kulturno. Identiteta alpskih dežel sega vedno prek nacionalnih držav, ki so jih tako ali tako sestavili šele pred kaj več kot sedemdesetimi leti.” Poslanec Zelenih v Evropskem parlamentu dr. Alexander Langer si s tako imenovanim interetničnim vprašanjem že nekaj let prizadeva, da bi odpravili narodnostno razdeljenost v šolah in vseh drugih oblikah javnega življenja, toda njegove ideje zavračajo vsi po vrsti. “Če bi začeli uvajati mešane šole, bi to takoj pomenilo italijanske šole in s tem tudi konec manjšinskih,” je prepričan predsednik pokrajine dr. Durnwalder, “kajti če bo v razredu pet otrok italijanske in pet otrok nemške narodnosti, vam lahko zagotovim, da bodo vsi govorili italijansko, na koncu pa ne bodo znali ne enega ne drugega jezika ali oba slabo. Tako pa bi na lahek način prišli do asimilacije.” Vsaka izmed treh narodnosti je v nekem okviru manjšina, Nemci v italijanski državi, Italijani v bocenski pokrajini, Ladinci v obeh primerih, toda zares v manjšini so v Bocnu, po vaseh in mestih okrog njega le tisti, ki bi hoteli to ravnovesje spremeniti. Južna Tirolska je ena najbogatejših pokrajin v Evropi in mnogi, ki živijo pod njeno upravo, nimajo nič proti, če svoje nacionalizme častijo le ob pomembnejših praznikih samo zato, da bi tako tudi ostalo.

Mojca Širok © Mladina, Št. 8 (21.II.1995)

To spletno mesto uporablja piškotke, da z njimi lažje zagotavlja storitve, prilagaja oglase in analizira promet. Če uporabljate to spletno mesto, se strinjate z uporabo piškotkov. Več informacij

To spletno mesto uporablja piškotke, da z njimi lažje zagotavlja storitve, prilagaja oglase in analizira promet. Če nadaljujete z uporabo tega spletnega mesta, ali kliknete Sprejmem, se strinjate z uporbo piškotkov.

Zapri