Jovanotti: Mislim pozitivno!
Članki
JOVANOTTI, Peter Pan italijanske zabavne glasbe
Jovanotti, Lorenzo Cherubini, kot sta ga imenovala starša, je postal DJ, ko mu je bilo štirinajst let, svojo prvo ploščo je izdal leta 1988, do danes pa jih je posnel še pet. Po svojem drugem albumu je plastificirani zvok, izdelan s številnimi elektronskimi pomagali, in kratkozložna, poneumljajoča besedila, ustvarjena za hitro potrošnjo, zamenjal s tako drugačno glasbo, da se je vsa Italija začudeno zazrla vanj. Glasnik hedonistične topoumnosti poznih osemdesetih je svojo novo angažiranost za probleme mlade generacije združil z družbeno kritičnostjo in rodila so se reperska besedovanja, ki so pretresla tudi najbolj nepopustljive glasbene kritike. V svojo mediteransko interpretacijo grobega ritma repa, ki ga je nekoliko omehčal z elementi fankija in jazza, je vpeljal vso zmedenost generacije MTV in začel prepevati o diskriminaciji žensk, rasizmu, politični nestrpnosti, aidsu in ljubezni. Spomladi ga je uradno glasilo italijanske politične stranke Narodno zavezništvo Il secolo d’Italia uvrstilo na vrh seznama najpogostejše tarče napadov desničarske mladei, septembra pa mu je glavni urednik dnevnika nekdanje komunistične stranke L’Unita’ ponudil pisanje uvodnikov za njegov časopis. Mladenič, ki je z osemnajstimi leti na svoj volilni listek zapisal, da glasuje za Jamesa Browna, hoče danes delati predvsem glasbo. In prejšnji četrtek si v ljubljanski Hali Tivoli več kot dva tisoč petsto mladih Slovencev ni moglo kaj, da ne bi skupaj z njim prepevalo: Żv tvojih bokih so Alpe, v tvojih prsih Dolomiti® iz Reperske serenade in Żverjamem, da na tem svetu obstaja ena sama velika cerkev, ki gre od Cheguevare vse tja do matere Tereze® iz največjega hita z njegove zadnje plošče, Penso positivo, Mislim pozitivno.
Na to vprašanje nimam odgovora, ker bi bil vsak odgovor banalen, pojasnjevanje pa dolgočasno tako zame kot za tistega, ki bi me poslušal. Moja glasba sem jaz in tako je bilo vedno. Tudi takrat, ko sem prepeval Give me 5 ali Mia moto, sem s svojo glasbo izražal tisto, kar sem čutil in nikoli se nisem spraševal, ali bi se moral spremeniti. Edini pogoj, ki si ga postavljam, je ta, da sem v vsem, kar počnem, jaz sam. Da se skladam s tistim, kar pišem, da to, o čemer pišem, v resnici predstavlja mene samega. Nisem si premislil, še sam ne vem, kaj se je zgodilo. Težko je govoriti o svoji glasbi, včasih se mi zdi celo nemogoče. Lahko bi ti govoril o tehničnih podatkih, ne morem pa ti govoriti o ustvarjanju.
Imam zvezek, v katerega si beležim zapiske, koščke besedil, rime, ideje. Zapisujem si svoje občutke, kot bi bil novinar. Nekaj doživim, prevzame me kakšno občutenje, naletim na kaj, kar me še posebej zadene, in vse to si zapišem. Spomnim se kakšne zgodbice in si jo zapišem. Na tak način napolnim cele zvezke z idejami, nato pride glasba. Včasih poskušam sam na kitari ustvariti kakšen sound ali glasbeno vzdušje, ki bi se lepo združilo z določeno situacijo ali temo, največkrat pa to počnem z glasbeniki, ki delajo z mano. Potem besede poročim z glasbo. Vse je zelo preprosto, čeprav je bilo prav ustvarjanje naše zadnje plošče precej naporno. Trajalo je skoraj leto dni, da smo jo spravili k življenju.
Želel sem si narediti nekaj novega, nekaj, kar bi imelo tudi v Italiji nov glasbeni priokus, kar ne bi bil zgolj rep ali pop. Nisem hotel narediti le modne plošče.
Instrumente smo uporabili na drugačen način, naredili smo ploščo, ne da bi uporabili klaviature. Vse je večinoma zaigrano, uporabili smo prave bobne in tolkala. To ni plastična plošča, zapakirana z nekaj hiti, da bi se bolje prodajala. Kasneje nas je sicer sam sveti bog nagradil s čudežem, da je doživela tako ogromen uspeh, toda rodila se je kot plošča iz srca.
Tako pravijo drugi, jaz pa ne komentiram, kajti to so stvari, ki se me ne tičejo. V trenutku, ko bi na moj ustvarjalni proces vplivalo mnenje, ki ga ima o meni tisk, bi postalo moje delo prisiljeno in ponarejeno, zato se v te reči nočem zaplesti. Trudim se, da ne bi občutil odgovornosti za tisto, kar tisk želi, da bi predstavljal ali poosebljal. Zavedam se svoje človeške odgovornosti napram delu, ki ga opravljam, toda občutil bi jo tudi, če bi delal kot pek. Če te tvoje delo veže na nekoga drugega, tako kot sem jaz povezan s tistim, ki posluša mojo glasbo, si se s tem postavil v določen odnos. To je edina odgovornost, ki jo čutim, vse ostalo, kar se nanaša na definiranje moje glasbe, pa se mene ne tiče. Všeč mi je, če pišejo ali govorijo o meni, če so v časopisih objavljene dobre recenzije, toda katalogizacija moje glasbe se ne nanaša name, temveč na objekt, in to je popolnoma druga stvar.
Nisem ga skrival zato, ker nisem nikoli ničesar skrival. Želim sodelovati, želim si biti koristen, toda nisem aktivist, nimam nobene izkaznice in lahko si že jutri premislim. Le nekaj zagotovo vem: danes je bolj kot kdajkoli prej nujno, da človek zavzame neko stališče, kajti vse na svetu te vabi k temu, da tega ne storiš. Položaj, ki danes vlada med ljudmi, te naravnost sili k temu, da postaneš brezbrižnež, da si misliš: briga me, delajte, kar hočete, tako ali tako ste vsi isti, toda prav zato tega ne smeš storiti. V srednjem veku, ko so v Firencah divjali spopadi med gvelfi in gibelini, je Dante govoril, da je največji greh, če ostaneš v sredini in si ne izbereš nobenega stališča.
Samo to, da ga jaz nisem izbral.
Veš, moj zorni kot je ponarejen. To je zorni kot nekoga, ki stoji na odru v nekem trenutku vznemirjenosti, med vsesplošno zabavo in je zato bolj malo uporaben, ne more ti dati prave predstave o tem, kakšni so na primer mladi ljudje danes v Italiji. Konec koncev gre tudi za le delni prikaz, kajti na moje koncerte ne prihajajo prav vsi mladi, ker bi me v tem primeru vsakič poslušalo dvesto tisoč ljudi. Lahko ti rečem samo to, da so tisti fantje in dekleta, ki so prišli na moje koncerte, dobro izgledali, in vedno smo vzpostavili fantastičen odnos. Nikoli se ni nikomur zgodilo nič hudega, še klofuta ni padla in nihče se ni pretepal. Vedno je prišlo do velikega čustvenega sodelovanja, ljudje so plesali od začetka do konca, in kadar niso plesali, mi niso žvižgali. Ne bi se rad šel sociologa, delam le svojo glasbo, ki se je v tem trenutku znašla v sozvočju z enim delom mladine, in to je vse. Katerakoli etiketa, ki bi mi jo radi nalepili, traja le kakšen teden in če jo najdem, si jo odtrgam sam.
Najprej bi rad počival, potem bom pa še videl. Za februar so nam ponudili turnejo po Južni Ameriki, kajti menda nam gre tam doli zelo dobro in mogoče bomo celo šli. Kaj pa potem, še ne vem. Moral si bom izmisliti za svoj poklic kaj novega.
Ne vem, kajti po mojem mnenju nisem tega nikoli v resnici počel. Mogoče bom moral izbirati, ali zares postanem pevec ali se grem še naprej to, da nisem. Počutim se kot neke vrste potujoči pevec, ali bolje, kot pripovedovalec zgodb. Kot srednjeveški glumači, ki so na trgih skakali na mize in prepevali o nenavadnih rečeh. Veš, jaz sem bolj nekdo s ceste.
Veš kaj, včeraj so nas dve uri zadržali na meji, ker je naš perkusionist Kolumbijec in mu čisto na vsaki meji delajo težave. To je maksimalna oblika rasizma, rekel bi celo, da je rasizem v svetu institucionaliziran. Rasizem ni v ljudeh, je v institucijah, ki te ustavijo, če vidijo, da si v avtu s črncem, ki te lahko zadržijo štiri ure samo zato, da ti težijo. Zahtevali so celo podkupnino, da bi naš tovornjak spustili naprej. Tako gre ta svet. V institucijah obstaja takšna gniloba, da je naš tangentopoli samo vrh ledene gore. Korupcija je v javnem uslužbencu zasidrana na vseh nivojih. Tako smo zaradi vseh teh težav prišli v Zagreb šele pet minut pred koncertom. Šli smo na oder, publika in vzdušje sta bila odlična, potem v hotel spat in čim smo se zbudili, smo se že odpravili sem. Takšen je bil moj odnos do Zagreba, toda tako je pač na turnejah, kjer nimaš nikoli časa. Pomisli, da smo bili še predvčerajšnjim na Dunaju. Ne moreš se igrati turista, ne moreš niti prav razumeti, kje pravzaprav si. Kaj malega se ti lahko razjasni na koncertu, od Španije, Nemčije, Avstrije pa do sem smo na primer pričakovali zelo različno občinstvo, tako da se nam je zdelo prav nenavadno, da smo bolj ali manj povsod naleteli na isti odziv. Publika v Zagrebu ni bila nič drugačna od tiste v Lizboni ali Berlinu, v Vidmu ali Rimu. Da pa bi res razumel mesto, bi moral ostati dlje.