Preskoči na vsebino »Istra, Reka, Dalmacija, vrnili se bomo!«
ČlankiSERGIO GIACOMELLI, deželni svetnik Furlanije-Julijske krajine in član nacionalnega sveta Narodnega zavezništva
Gianfranco Fini, koordinator Narodnega zavezništva in sekretar MSI, Italijanskega socialnega gibanja, je pred štirinajstimi dnevi moralno-politični zapuščini ustanovnega vodje stranke Giorgia Almiranteja zadal udarec, ki jo je pretresel vse do svetih korenin. Za prejšnji konec tedna je sklical nacionalni svet stranke, najvišji volilni organ, ki ga sestavlja približno sto najprizadevnejših članov iz vse države, in napovedal, da namerava na januarskem kongresu razpustiti MSI znotraj širše zasnovanega Narodnega zavezništva. K temu ga je spodbudil izjemen volilni uspeh stranke; ta je v srednji in južni Italiji v slabem letu postala najmočnejša politična sila, od marčnih volitev pa z Berlusconijevim gibanjem Naprej, Italija in Bossijevo Severno ligo sestavlja italijansko vlado. Zamislil si je široko desničarsko gibanje, ki bi se obračalo predvsem na male in srednje velike podjetnike in brez posebnih ideoloških obveznosti ponujalo gotovo prihodnost tistemu delu katoliškega in konservativnega volilnega telesa, ki je nekdaj prisegal na krščansko demokracijo. Vendar je Fini v svojem optimizmu podcenjeval razborite fašistične veterane, nekdanje strumne vojščake Mussolinijeve salojske republike, marionetne državne tvorbe, ki so jo po propadu fašizma na severu Italije ustanovili Nemci. Zapriseženim MSI-jevcem, ki so sklenili ohraniti spomin na svojega idejnega vodjo še dolgo potem, ko je z glavo navzdol obvisel na nekem milanskem trgu, so se ob takšni blasfemiji zatresle vsakršnega vpitja vajene častitljive stare čeljusti. Finiju so očitali, da ga je omamil okus oblasti in da ga je zavedla skupinica povzpetnikov, ki so se mu pridružili v pričakovanju hitrega uspeha, najbolj zagreti pa so celo posumili, da je postal žrtev spletkarjenja svetovnih masonerij, ki skušajo oslabiti naraščajočo moč MSI. Vendar nočejo ne Fini ne njegovi nasprotniki spora pripeljati do tega, da bi prvi z volilnim izkupičkom in novimi simboli, drugi pa z doprsnimi Mussolinijevimi kipi in nedotaknjeno častjo odšli vsak na svojo stran. Petkov sestanek so tako – do januarja za silo pomirjeni – sklenili s kompromisom.
Sergia Giacomellija, enega najbolj razvpitih članov tržaškega MSI, smo našli v njegovi pisarni v palači deželnega sveta na trgu Oberdan v Trstu. Na stenah tesnega prostora visijo zemljevidi Istre s krajevnimi imeni, ki jih Slovenec ali Hrvat ne bi razumel, na mizi pa uradne in neuradne listine zadržujejo obtežilniki za papir z reliefom Mussolinijeve glave. Pod oknom so medtem že tretji dan vpili stavkajoči iz bližnje tovarne, ki so zasedli poslopje, zaprli promet na trgu, prevrnili nekaj smetnjakov in po ulici zakurili kresove, da je pogled navzdol nostalgično spominjal na spopade med študenti in policijo konec šestdesetih let. Gospod Giacomelli je z veseljem privolil v pogovor in ni pozabil omeniti, da ga novinarji radi in pogosto obiskujejo. Res je imel veliko povedati, njegovi odgovori so bili jasni in obširni in raje jih je dvakrat ponovil, kot da bi zavedli v nesporazum. Redkobesednost in večpomenskost diplomacije se pač začneta na položajih, ki so višji od njegovega. Čeprav je pomen pogosto isti.
Veste kaj, razprava o fašizmu je lahko zelo zapletena, kajti vsaj v italijanskem zgodovinopisju je razlag več. Najprej je fašizem gibanje, nato fašistična stranka, ki prevzame oblast s pohodom na Rim leta 1922, sestavi neke vrste narodno zavezništvo in na volitvah leta 1924 – tudi takrat smo imeli večinski volilni sistem – dobi absolutno večino, postane nazadnje režim in vlada Italiji do leta 1943. Da se razumemo, Mussolini je bil premier italijanske kraljevine med letoma 1922 in 1943. Potem je tu še fašizem kot ideologija, s čimer mislimo na negospodarsko desnico, ki teži k zagotovitvi sodelovanja med različnimi družbenimi razredi in je socialna in nacionalna. Njenih udejanjenj je bilo v zgodovini veliko: s Francom v Španiji, Salazarjem na Portugalskem, Peronom v Argentini.
Pred nekaj meseci sem se o tem pogovarjal z nekim ameriškim novinarjem in takrat sem mu rekel: gospoda moja, zgodovina se razvija. Samo pomislite, da so danes v Ameriki desničarji republikanci, torej stranka Abrahama Lincolna, tako imenovani progresisti pa so demokrati, stranka, ki so jo ustanovili poraženi južnjaki. Nobenega dvoma ni, da so MSI ustanovili borci italijanske socialne republike, če ste hoteli slišati to, toda poglejte: po italijanskem zgodovinopisju naj bi bilo v Italiji med drugo svetovno vojno sto tisoč partizanov. Mi sicer pravimo, da je veliko že, če jih je bilo dvajset tisoč, toda naj bo. Vojsko italijanske socialne republike, torej vojsko, ki jo je imel Mussolini med letoma 1943 in 1945, pa je sestavljalo osemsto petdeset tisoč mož, med katerimi je bilo štiristo petdeset tisoč prostovoljcev! Ljudi, ki sploh niso bili vpoklicani, pa so se kljub temu borili in ostali zvesti zavezništvu z Nemčijo! Večina Italijanov se je z Mussolinijem borila do konca! Antifašizem je bil v Italiji vedno samo fasada, uradna verzija, med ljudmi pa ni bil nikoli zares razširjen. Samo pomislite, kako je neko ljubko mlado dekle, ki o politiki ne ve prav veliko, dobilo v Neaplju tolikšen odstotek glasov samo zato, ker se piše Mussolini.
Čakajte, čakajte. Prvič, zmagali smo lepo sami. Potem ko je Fini dobil 47,5 odstotka glasov v Rimu, Mussolinijeva pa 46 v Neaplju, se je Berlusconi zavedel, da ne more brez nas, če hoče potolči komuniste. Drugič, da boste vedeli, v Italiji so le tri resnične sile, vse druge so izmišljene: komunisti, fašisti in duhovniki. Naj bo to dobro ali slabo, drugih ni. Berlusconi se mora za vse poslanske sedeže, ki jih je dobil v srednji in južni Italiji, zahvaliti nam, kajti tam dajejo ljudje večjo podporo nam kot njemu.
Ja. Pripadam stari tržaški družini.
Ne gre sicer ravno za sodelovanje, toda odkar se je začela balkanska kriza, smo tukaj nanjo zelo pozorni. Kadar rečem tukaj, mislim predvsem na nas v Trstu, Gorici, v obmejnem pasu, kajti drugod po Italiji niso nikoli prav vedeli, kaj je sploh bila Jugoslavija. Spominjam se, da so me v Rimu spraševali, ali govorim slovansko, in jaz sem seveda odgovarjal, da ne, kajti slovanščina ne obstaja, obstajajo pa slovenščina, srbohrvaščina, makedonščina. Tako kot mi ne govorimo latinsko, temveč italijansko, špansko, portugalsko, romunsko. Balkanski krizi smo se torej zelo posvetili, in ko je Fini leta 1991 odpotoval v Beograd, so ga tam sprejele srbske parlamentarne skupine, ki so menile, da bi Italija morala ohraniti nevtralnost, tako kot jo je Grčija. Z drugimi besedami, če se Italija ne bi zanimala za balkanski konflikt in bi prepustila Američanom, da skrbijo za pomoč Bosni, bi oni v kratkem času dobili vojno.
Srbi. V zameno pa bi mi dobili Istro, kajti če Istra ni v Jugoslaviji, je v Italiji. Hrvatje so drugo svetovno vojno izgubili skupaj z Nemci in Italijani, zatorej priključitev Istre k Hrvaški ni imela nobenega smisla.
Veste, v teh stvareh sem raje previden. Če bi mi leta 1985 rekli, da se bo čez štiri leta podrl berlinski zid, da bosta propadla komunizem in Sovjetska zveza, da se bo kot v časih sudetske krize leta 1938 razdelila Češkoslovaška, da bo razpadla Jugoslavija, bi vam verjel samo zadnje, kajti o tem nisem nikoli dvomil. Govorim iz izkušenj, ki sem si jih pridobil, ko sem iz športnih razlogov obiskoval Hrvaško. Srečeval sem ljudi, ki so se vedli, kot da bi bili še dan prej v enotah Anteja Pavelića. Bil sem prepričan, da Srbov in Hrvatov ne bo mogel nihče več držati skupaj, ko Tita ne bo več. Danes ni več niti Jugoslavije in vprašanje, ki bi mi ga morali zastaviti, je, ali verjamem v prihodnost Hrvaške, in odgovoril bi vam: ne. Ne verjamem, ker Američani ne bodo mogli za vedno ostati v nekdanji Jugoslaviji, tako kot so se nekega dne naveličali biti v Vietnamu.
Videl sem pasti mejo med obema Nemčijama in tistega dne, ko bo Hrvaška nehala obstajati, bo padla meja med Italijo in Istro.
Na sestanku nacionalnega sveta stranke smo na moj predlog potrdili italijanskost Istre, kar pa seveda ne pomeni, da želimo vojno. Mislim, da bi se Istra že danes odcepila od Hrvaške, če bi se le mogla, možnost pa vidim v tem, da postane najprej avtonomna in nato neodvisna. Neodvisna Istra bi bila za Italijo to, kar je danes republika San Marino.
Veste kaj, to je pa res zelo majhen del. Težave, povezane s Slovenijo, so namreč povsem drugje.
Slovenija bi se morala zavedati, da pomeni varstvo manjšine tudi to, da ji pustiš ostati tam, kjer je, če pa je odšla, ji moraš dovoliti, da se vrne. Slovenija tega noče storiti in za nas je to nesprejemljivo. Gotovo veste bolje od mene, da morate po evropskih standardih zagotoviti prost pretok ljudi in lastnine. Nemec lahko v Trstu kupi, kar hoče. Pravite, da smo podpisali pogodbe z nekdanjo Jugoslavijo, ki naj zdaj veljajo tudi za Slovenijo, toda Tito ni prosil, da bi ga sprejeli v Evropo!
Poglejte, Trst je od Kopra oddaljen dvajset kilometrov, tako kot Devin ali Monfalcone, in za tistega, ki dela v Trstu, je povsem enako, ali stanuje v Monfalconu ali v Kopru. Tržačanu ne bi bilo težko hoditi v Koper in nazaj, če pa bi naredili predor, bi lahko bil v petnajstih ali dvajsetih minutah v središču Trsta. Tisti, ki so odšli v Piemont, na Sardinijo ali v Rim, bi se verjetno res težko vrnili, toda tisti, ki živijo v Trstu, bi hišo v Kopru takoj vzeli nazaj. Že sam poznam veliko takih. Ampak, kot sem že rekel, problem je minimalen, kar zadeva Slovenijo, saj večina Italijanov živi ali je živela na Hrvaškem. Vendar moramo pri vsem skupaj gledati predvsem praktično plat: če popustimo pri Sloveniji, kako lahko potem odločno vztrajamo pri Hrvaški?
Vprašanja vstopa na trg Evropske gospodarske skupnosti Slovenija sploh ne more postaviti, saj ekonomsko tega ni sposobna izpeljati. Še Italija komaj vzdrži korak z maastrichtskim sporazumom, predstavljajte si, kako bi ga šele Slovenija! Gre samo za neke vrste moralno in politično priznanje in Italija se o tem ne bo pogovarjala, dokler ne bo razčiščeno vprašanje dobrin, ki so ostale v Jugoslaviji, in vprašanje, ali se tisti, ki si želijo vrnitve v Slovenijo, tja lahko vrnejo. Ne morete reči, da skrbite za manjšino, potem pa nekomu prepovedati, da bi se vrnil na svoj dom, pa naj je od njegovega odhoda minilo dvajset, trideset ali petdeset let.
Verjamem, da občutijo na Siciliji problem vzhodne meje tako, kot občutimo mi težave ribičev iz Mazzara del Vallo, kjer se bodejo s Tunizijo. Toda ko je bil Fini zadnjič v Trstu, je v Koprski zaliv vrgel steklenice z letaki, na katerih je pisalo: ŻIstra, Reka, Dalmacija, vrnili se bomo!® Ne bi rekel, da je imel v mislih turistični izlet.
Nobenega dvoma ni, da bo za nami stalo vse italijansko ljudstvo, če se le pokaže priložnost, saj je logično, da vsak narod teži k nacionalni enotnosti. Bolje od mene veste, zakaj imajo Srbi tako radi Kosovo. To je njihova rodna zemlja, od koder so jih pregnali po bitki na Kosovem polju. Kosovo je zibelka srbske civilizacije, tako kot je Istra pripadala beneški republiki. Samo pomislite, Srbi, ki so prišli že skoraj v središče Zadra, so v znak dobre volje in kot dokaz za to, kaj bi naredili, če bi mogli, vrnili hišo neki gospe Krastić, zadrski begunki, ki je danes predsednica Rdečega križa v Trevisu. V tistem trenutku, ko bo Hrvate odpihnilo, bodo Srbi zasedli Zadar in ločili Dalmacijo od ostale Hrvaške.
Naj se brigajo za svoje stvari. V Evropi ta vprašanja postavljajo socialisti, ki tudi tam kradejo tako, kot so kradli pri nas, končali pa bodo v zaporu, tako kot so pri nas. V resnici se bojijo, da bi začela dvigovati glavo Nemčija, kajti potem bi se šele začele težave.
Po mojem mnenju si morajo Slovenci in njihova vlada najprej priti na jasno, kaj sploh hočejo. V današnji Evropi in svetu narod z dvema milijonoma prebivalcev težko preživi popolnoma neodvisen. Mesta kot Ljubljana, Kranj ali Maribor bodo najbrž prišla v avstrijsko-nemško sfero interesov, predeli od Postojne do Nove Gorice pa bodo gravitirali proti Trstu in Gorici. Za vas je težko, saj imate na eni strani nas, na drugi pa sto milijonov Nemcev. Če boste nekoč vstopili v Evropo, se boste morali sprijazniti s tem, kar se vam danes zdi neverjetno. To, da bodo Italijani in drugi prihajali v državo in kupovali, kar bodo hoteli, bo postalo pravilo. Slovenci bodo odhajali na delo v Italijo ali Nemčijo, kjer bodo zaslužili dvakrat ali trikrat več kot sedaj, italijanski in nemški kapital pa bo pritekal v Slovenijo in ji nazadnje zavladal.
To je narobe. Ni bil fašistični režim, ampak Kraljevina Italija.
Ljubljančani so lahko zadovoljni, da njihovega mesta ni zasedla Nemčija, kajti potem bi bilo vse drugače. Vendar, za božjo voljo, Ljubljana je prav gotovo slovenska!
Pri nas to bolj slabo občutimo. Vendar, kot sem že rekel, ločimo med Istro in Postojno. Nihče ne govori o tem, da bi se želeli vrniti v Postojno.
Ponavljam, nihče ne zahteva ozemelj, ki so vzhodno od Gorice. Toda če bi, na primer, izpeljali plebiscit, bi lahko doživeli presenečenje. Presenetil me je že podatek, koliko vaših ljudi je zaprosilo za italijansko državljanstvo. Veste, ljudje danes mislijo predvsem na gospodarsko plat. Poglejte, državni uslužbenci na primer v Postojni bi zaslužili petkrat več, če bi mesto spadalo k Italiji. Vendar nas zanima predvsem Istra, ki je bila vedno italijanska, problemi s Slovenijo pa bodo rešeni takrat, ko boste morali dovoliti Italijanom, ki so zbežali iz Kopra, Izole ali Pirana, da se vrnejo in dobijo svoje hiše. Temu tako ne boste ušli, če želite v Evropo. Sprejeti boste morali tudi tistega, ki bo prišel s Sicilije, in s tem tvegate, da boste izginili, ne še v petih ali desetih letih, toda v dvajsetih ali tridesetih letih se to že lahko zgodi. Kaj boste storili tistega dne, ko bodo imeli Nemci vse v rokah? Danes imamo že Italijani težave z Nemčijo in njeno marko, pa nas je šestdeset milijonov. Ko bodo Nemci pokupili tiste štiri tovarne, ki jih imate, ali tiste štiri hotele na vašem koščku obale, je drugo le še vprašanje časa.
Veste kaj, Američani so Italiji pomagali le prvih deset let po vojni, saj je imela to prednost, da ni bila porušena. To Italijanom sicer ni v čast, toda dokler so bili na slabšem tisti, ki so bili proti Nemcem, je bila Italija z Nemci, ko pa so bili po letu 1943 na slabšem tisti, ki so bili z njimi, je bila Italija z Američani. Naša industrija je razen manjšega dela drugo svetovno vojno preživela skoraj nedotaknjena. To nas je rešilo.
