Preskoči na vsebino Nova Tržaška mešanica
Članki
RICCARDO ILLY, tržaški župan
Mestni hiši, ki so jo v Trstu gradili približno v istih letih prejšnjega stoletja kot na celotnem Apeninskem polotoku državo Italijo, domačini pravijo ječa, ker menda arhitektura njenega pročelja spominja na zaporniške rešetke. Nič drugače ne bi mogli reči mestu, ki se je v obdobju po drugi svetovni vojni, potem ko je postalo zadnja postaja razvitega zahodnega kapitalizma, pomenilo past, iz katere je bežalo vse, kar si je želelo prihodnosti. V Firenze, Bologno, Benetke, Milano ste lahko skočili, ko ste se peljali mimo, v Trst ste morali priti posebej. Mesto se je iz nekdanjega kozmopolitskega središča ranjke Avstrije spremenilo v zakrknjeno provincialno luknjo. Ljudje so se pogovarjali samo še o samih sebi, opravljali sosede in se starali, večji del gospodarstva pa so ohranjali pri življenju samo dotoki pomoči iz državne blagajne. Ko je minila še komunistična nevarnost, najvzhodnejša dežela zahodnega sveta v Trstu ni več rabila strumnega mejaša, in ko se je nazadnje osramočen začel sesedati vase še sam italijanski državni sistem, se je zdelo, da lahko mesto ohranita pri življenju le še madžarski in češki šoping. Dokler se ni, nekateri pravijo, da prvič, odkar stojijo doki v pristanišču, odločilo mesto samo poskrbeti zase.
Tisti, ki v Silviu Berlusconiju vidijo profil novega politika druge povojne Italije, so seveda prespali lekcijo, ki jo je na delnih upravnih volitvah decembra lani italijanski politični srenji pripravil Trst. Skupina občanov je za župansko mesto predlagala človeka, ki se je s strankami in politiko dotlej ukvarjal le toliko kot vsak človek, ki zjutraj ob kavi prebira dnevno časopisje. Riccardo Illy, vnuk nekdanjega avstro-ogrskega vojaka madžarskega rodu, ki je pred šestdesetimi leti v Trstu odprl majhno pražarno kave, je pri štiriintridesetih letih postal novi tržaški župan in prvi s to funkcijo vstopil v občinsko palačo po razdejanju, ki so ga za seboj zapustile sodne preiskave o vpletenosti občinskih funkcionarjev v korupcijske škandale. Enega najuspešnejših podjetnikov v mestu so pri njegovi kandidaturi podprli tako prenovljeni komunisti iz Stranke demokratične levice kot tudi del krščanskih demokratov, kar je za Italijo pomenilo edinstven primer sestave predvolilne koalicije. Vanjo je vstopilo tudi tako imenovano Zavezništvo za Trst, ki so ga sestavljali Zeleni, stranka Mreže in Slovenska skupnost. Italijan, ki so se zanj prvič uradno potegovali tudi predstavniki slovenske manjšine, kapitalist, za katerega so glasovali sindikati in levica. Njegovi nasprotniki, nacionalistična Lista za Trst in Narodno zavezništvo, bolj znano kot neofašistična MSI, ki so podpirali prejšnjega župana Giulia Staffierija, so še štiri leta po padcu berlinskega zidu nabirali glasove s prepričevanjem, da Illy predstavlja slovansko-komunistično nevarnost. Kaj takega lahko dandanes porodi sedeminštiridesetodstotni volilni uspeh samo še v Trstu.
Illy ne nosi kravate in nikoli ne spregovori glasneje, kot je potrebno, če ti sogovornik sedi nasproti. Komunizem je zanj preživeta politična linija, Slovenci pa zgodovinska realnost, ki jo je pač treba sprejeti. Preden je vstopil v družinsko podjetje, se je šel postreščka, učitelja smučanja in inštruktorja jadranja. In če gre soditi po prvih štiri mesecih, se je županovanja Trsta lotil s pragmatično podjetniško spretnostjo. Podjetje Illycaffe’ je danes na svojem področju na petem mestu v Italiji, v zadnjih desetih letih je občutno razširilo svojo dejavnost in skoraj podvojilo število zaposlenih. Tržačani so verjetno že vedeli, zakaj ga hočejo za svojega prvega meščana.
Kar se tiče droge, je bil Trst vedno bolj prehodna točka kot pa operativna centrala. Prihodnost Trsta je gospodarstvo, ki bo ustavilo demografski padec in obogatilo mesto in ki bo temeljilo na internacionalnosti. Trst mora postati središče za izmenjavo ljudi, blaga, finančnih sredstev, poznanstev, kulture, torej vse tisto, kar je nekoč že bil.
Trst je bil najpomembnejše avstro-ogrsko pristanišče in znova lahko postane stična točka tistega področja, ki skoraj ustreza nekdanjemu avstro-ogrskemu imperiju. Imenujte ga skupnost Alpe Jadran ali srednjeevropska pobuda ali kakor hočete. To je področje, ki ga povezuje veliko skupnega kljub temu, da na njem živijo različni narodi, ki govorijo različne jezike. Čeh, Madžar ali Slovenec se v Trstu počutijo kot doma, česar zagotovo ne občutijo v Parizu, Londonu ali Munchnu.
Saj tudi ni treba, dovolj je že večina.
Vedno sem govoril, da bom župan občanov in ne župan večine. Če sem bil izvoljen s triinpetdesetimi odstotki vseh glasov, to še ne pomeni, da bom skrbel samo za interese tiste polovice, ki me je podprla. Poslušam tudi opozicijo in skušam ustvariti konsenz v zvezi z majhnimi in velikimi projekti. Mesto želim združevati in ne razdeliti, kar se mnogi počeli v preteklosti. Od tega pa seveda ni bilo nobene koristi.
Moja razlaga se bo mogoče zdela omejena, vendar mislim, da so se nekatere politične skupine ujele v lastne predvolilne obljube, ki so jih ponavljale leta in leta. Če so med volilno kampanjo poudarjale svoj protislovenski položaj, ga seveda niso mogle spremeniti, ko so se zares lotile občinskega upravljanja. Zdelo se bo banalno, vendar del prebivalstva goji protislovenska občutja predvsem iz čustvenih vzgibov in zaradi nepoznavanja zgodovine. Problem fojb so, na primer, želeli združiti s slovenskim prebivalstvom, čeprav so bili krivci za te zločine mogoče drugi.
Takšna razmišljanja so vedno v manjšini. Predvolilne kampanje, ki so si tukaj sledile zelo na gosto, so vedno znova obujale spomine, ki bi se drugače že umaknili v pozabo. Trst pa kot da ne zna pozabiti. Celo človeški organizem samodejno vključi mehanizme, ki zabrišejo boleče misli prav zato, da bi si ohranil zdravje ali zagotovil preživetje. Tudi družbeni sistemi imajo podobne mehanizme, ki pa v Trstu iz bogve kakšnih razlogov ne delujejo. Med prvo svetovno vojno so se Avstrijci in Italijani po Dolomitih pobijali med sabo, bilo je na tisoče mrtvih. Danes so prijatelji. Mogoče je od takrat preteklo več časa, mogoče pa je družbena klima, ki je tam bolj odprta in prepustna, omogočila samoobrambo, o kateri sem prej govoril.
Tudi, čeprav je Berlusconi s tem, ko je ustanovil svojo stranko, šel še dlje. Sam sem mislil bolj na to, da bi se podjetniki, strokovnjaki in menedžerji bolj angažirali tudi v političnem življenju, kar se je tudi zgodilo, čeprav v manjši in manj bleščavi meri, kot je to storil Berlusconi. Njegovi svetovalci so ga verjetno opozorili, da projektu, ki ga je predstavil minulo poletje in ki naj bi omogočil večjo udeleženost politikov v javnem življenju, manjka voditelj in da je edini možni voditelj on. Ali se bo torej angažiral do kraja ali pa je bolje, da ne stori nič. Izbral je prvo možnost.
Po mojem mnenju je to impulzivno, nepremišljeno in čustveno stališče narekovala averzija, ki jo Berlusconi goji do komunizma in do Stranke demokratične levice. Kdorkoli bi se znašel na nasprotni strani od prenovljenih komunistov, bi ga Berlusconi podprl.
Ker v Italiji na politični desni razen tistih, s katerimi je sklenil sporazum, ni nikogar drugega.
V italijanskem političnem sistemu je vedno prevladovala pretirana razdrobljenost oblasti in že nekaj let se je v Italiji čutilo željo in potrebo po novem močnem vodji, ki se je zdaj manifestirala v Berlusconijevi izvolitvi, do katere je mogoče prišlo tudi ob pomoči izjemne medijske in druge moči, s katero je Berlusconi lahko razpolagal. Ne smemo pa pozabiti, da predsednik vlade sicer daje predloge, na koncu pa vendarle odloča parlament, v katerem ne sedi le gibanje Naprej, Italija, in senat, druga linija obrambe, kjer Berlusconi niti nima večine.
Nekaj že, vendar je med njima več razlik kot pa podobnosti in čeprav jima je skupna želja državljanov po močnem vodji, sem prepričan, da bo epilog tokrat popolnoma drugačen. V Italiji ni nevarnosti za demokracijo. Problem je drugje. V Franciji, na primer, je za normalno delovanje države v veljavi okrog devet tisoč zakonov, v Italiji jih imamo nekaj takega kot sto petdeset tisoč. Funkcionarji so imeli zaradi tega velikansko moč, s podkupninami, ki so jih dobivali, pa so financirali različne stranke. Da bi takšen sistem uničili, potrebujemo nekoga, ki ima sposobnosti, da svoje vodstvo uveljavi vse do konca.
Prve poteze, ki jih je storil, tega ravno ne kažejo. Pričakoval sem, da bo drastično zmanjšal število ministrstev, namesto tega jih je še povečal.
To bo povzročalo veliko zadreg ne samo v Italiji, ampak tudi drugod po Evropi in po svetu. Berlusconi bo moral uporabiti vse svoje sposobnosti, da bo nevtraliziral ta madež na svoji vladni večini. Narodno zavezništvo se je sicer poskušalo prenoviti, tako kot je to poskušala Stranka demokratične levice. Vendar ni nikomur ravno uspelo. Če imajo po eni strani demokratični levičarji v simbolu še vedno srp in kladivo, imajo po drugi strani v Narodnem zavezništvu še vedno neofašiste.
Demokratična levica še vedno hodi vštric s Komunistično obnovo, kjer osnovnih načel marksizma sploh še niso postavili pod vprašaj. Fini se sicer zdi pametna in uravnovešena osebnost, vendar očitno ni imel poguma, da bi pri obnovi stranke šel do konca in iz nje izključil neofašiste. Verjetno pa tega niti ni hotel storiti.
To ni povsem točno. S tem predlogom so lokalni parlamentarci gibanja Naprej, Italija želeli opozoriti le na sporna vprašanja, ki jih morata obe deželi dokončno razrešiti, preden Slovenija vstopi v Svet Evrope. S tem je soglašal tudi velik del tržaškega prebivalstva, kajti iz preteklosti ostaja veliko nerešenega, s čimer se končno strinjajo tudi na slovenski strani, celo sam slovenski zunanji minister, kot sem slišal.
V tem primeru ne gre za splošno prevladujoče mnenje, temveč le za zahteve posameznikov, v Berlusconijevem gibanju, na primer, se s tem ne strinjajo. O morebitni spremembi meja lahko razpravljata samo obe vpleteni strani.
Preveč lahko bi bilo zavrniti možnost, da sodelujem v lokalni upravi in ostati v udobni poziciji tistega, ki samo kritizira. To sem kot podjetnik dovolj dolgo počel, še ko sem sodeloval v lokalnem združenju industrialcev. Drugi razlog je neke vrste hvaležnost mestu, ki je mnogo dalo mojemu podjetju, moji družini in meni osebno. In končno, pobuda, ki jo je dala skupina meščanov in ki je omogočila mojo kandidaturo, je bila nujna. Le z neodvisnim kandidatom, ki bi ga podprla širša koalicija, bi se dalo preprečiti vmešavanje strank v upravljanje mesta.
Če bi se spremenil dogovor, na katerem sloni koalicija, ki me je podprla na volitvah in ki pomeni predvsem obojestransko spoštovanje položajev. Stranke zbirajo želje širših skupin meščanov, jih sintetizirajo in prenašajo upravi. Občinski svet predstavlja smernice in skrbi za nadzor nad njihovim izvajanjem, občinski odbor in župan pa poskrbita za uresničitev dogovorjenega programa in za celotno operativno, administrativno in upravljalsko delo. Če bi torej kdo poskušal vdreti na področje delovanja nekoga drugega, tega ne bi dovolil. Drugi razlog bi bila lahko zahteva, da bi kdo želel v program, ki sem ga pred volitvami sestavil sam, vnesti točke, s katerimi se ne bi strinjal. Da odidem zaradi česa drugega, bi bilo pa že težko.
