Aleksandrinke

Leta 1902 je dr. Karel Pečnik, zdravnik, ki je zaradi svojega poklica živel v Egiptu, v koledarju Družbe sv. Mohorja prvi poročal, koliko je pravzaprav teh Slovenk v faraonovi deželi, od kod so se vzele in kaj vendar tam počnejo. Zapisal je, da je med pet tisoč tristo Slovenci, kolikor jih je tiste čase živelo tam doli, okroglo pet tisoč služkinj, sobaric, kuharic, dojilj in tudi vzgojiteljic, ki so prišle največ z Goriškega, s tistih vasi na dnu Vipavske doline, mimo katerih v Jadransko morje teče Soča, na drugi strani pa jih zamejuje Kras: iz Dornberka, Mirna, Bilj, Renč, Bukovice, Šempasa in še kod. Do tri tisoč jih je bilo menda v Aleksandriji, ostale so se razkropile po drugih egiptovskih mestih. Pravili so jim les Slaves, les Slovenes ali kar les Goriciennes, saj je bilo med njimi le malo Kranjic, Štajerk ali Korošic. Skoraj devetdeset let pozneje je sledove za njimi, kolikor jih je še ostalo na oni strani Sredozemskega morja po dveh svetovnih vojnah in Naserjevi revoluciji, poiskala nekdanja novinarka takrat še TV Ljubljana, gospa Dorica Makuc, in jih zbrala v knjigi, ki ni potrebovala dolgega naslova: Aleksandrinke. Že v sedemdesetih letih je za uredništvo dokumentarnih oddaj slovenske televizije posnela oddajo, v kateri je pripeljala pred kamero nekatere izmed njih, ki so se po dvajsetih, tridesetih ali celo petdesetih letih vrnile domov, da bi tu živele na starost, potem ko jih je mladost odnesla drugam. V polurnem dokumentarnem filmu te stare gospe posedajo na pragu, balkonu, vrtu ali ob ograji svojih hiš, ob oknih doma za ostarele na Gradišču pri Dornberku in pripovedujejo, koliko jih je moralo od doma: “v Prvačini je imela vsaka hiša koga v Egiptu”, zakaj so hodile: “mama je bila dvajset let dol, da je rešila to hišo” in kako so si s služenjem po bogatih domovih onstran morja pomagale iz najhujše revščine.

PONUDBA IN POVPRAŠEVANJE

Potem ko so konec petdesetih let prejšnjega stoletja s Sueškim prekopom zvezali Sredozemsko in Rdeče morje, so se mnogi podjetniki iz Evrope in od drugod naselili v Egiptu, ki je postal pravi kraj za sklepanje vseh sort kupčij in kjer sta bančništvo in trgovanje nenadno vzcvetela. Komur je uspelo pri poslih, mu je lagodno steklo tudi življenje in po premožnih hišah so ljudje živeli v udobju in izobilju, obdani od bolj ali manj številne, toda vedno skrbne služničadi. “Da je Slovenka poštena, so vsi vedeli,” je že na začetku najinega pogovora pribila gospa Aleksandra Ferletič iz Mirna, ki je v Aleksandriji služila čez trideset let, “da se primemo vsakega dela in da ga dobro opravimo, tudi. Zato so nas pa vsi iskali.” Tudi dr. Pečnik v svojem poročilu z začetka stoletja, ki ga v svoji knjigi povzema gospa Makuc, priznava, da je bilo bogatim gospem v Kairu ali Aleksandriji težko dobiti primerno osebje, ki bi skrbelo za udobje njihovih družin: “Vsak moslim (Arabec) ima navado vzeti si po več žen v zakon. Kar jih ostane, niso za službo, zakaj ženski spol nima bolj zoprnega od njih in vsaka družina, ki išče služkinje, se jih boji na deset korakov.” Piše, kako egiptovskih služabnic sploh ni na razpolago in če te niso Slovenke, potem je le še nekaj malega Grkinj ali Italijank. Toda: “Siromašna kmečka dekleta z grških otokov in iz južne Italije imajo dva huda greha v očeh vsake gospodinje: lena so do neverjetnosti in zraven še strašno nesnažna; čednost jim je popolnoma neznan pojem. Ni čuda, da se gospodinje kar trgajo za Slovenke, ki so snažne, pridne in gibčne,” beleži dr. Pečnik in nazadnje še pribije: “Slovenke veljajo po celem Egiptu za vzor dobre, poštene in pridne služkinje.”

Gospa Aleksandra je prišla k hiši, v kateri je potem služila skoraj ves čas svojega bivanja v Egiptu, za varuhinjo njihovega šestletnega sinčka. “Takrat se gospe niso preveč brigale za otroke, veste. Ko so ti zrasli, sem ostala v hiši, ampak nisem imela več nobenega pravega dela, skrbela sem za gospo in njenega moža. Ti moji so bili zelo bogati, Libanonci, imeli so veletrgovino, doma pa služabnike, hlapca, perice. Jaz sem bila bolj za hišna dela, ki ga ženska zmeraj najde, kajne?” se mi je nasmejala. Sicer pa je danes ta nekdanja aleksandrinka precej nasmejana gospa, živi v Mirnu, v domači hiši, zanjo pa skrbita brat in njegova žena. Povedala mi je, kako ji njen nekdanji varovanec Paul, ki že dolga leta živi v Švici, redno piše za praznike, nimata si sicer več kaj povedati, ker ima pač on “svoje afarje”, ampak za vedno bosta imela tisto, kar ju je nekdaj povezalo in zaradi česar je bila fantiču kot prava mama. “Jaz se nisem poročila, veste, svojo mladost sem zapravila tam doli,” mi je še vedno skozi nasmeh pokimala stara gospa in čeprav sem ji ga hotela po vsej sili vrniti, sem imela na ustnicah precej plastičen izraz, ko sem jo spraševala, zakaj vendar pa je potem sploh šla tja dol. Najraje bi šepetala, ker sem že kar vedela, kakšen bo odgovor, in me je zeblo že vnaprej. Ampak gospa Aleksandra bolj slabo sliši, zato tudi sama govori precej naglas in njene besede niti približno ne morejo mimo tebe: “Takrat je bila ena sama mižerija, veste. V družini nas je bilo pet otrok, štirje fantje in jaz, oče je opravljal kovaška dela, potem ga je prijel mrtvoud in ni več nič mogel. Potreba je bila, kajne. Moški so delali čevlje v zadrugi, ampak še pozimi bolj malo, poleti pa sploh nič. In tako smo se ženske odpravile po svetu.”

DADA MARIJA IZ MIRNA

Prva svetovna vojna ni potrebovala atomskega orožja, da je iz sveta okoli Soče naredila popolno razsulo, uničila ljudem domove in vse, od česar so živeli. Do tal porušene so bile tudi vasi v spodnjem delu Vipavske doline in ko so se njihovi prebivalci, ko je bilo leta 1918 klanje končano, vračali iz begunstva na Štajerskem ali drugje, niso potrebovali pohištva, saj so ostali brez hiš, v katere bi ga lahko razvrstili. Mnogim ni bilo do tega, da bi vnovič zopet poskusili doma, popokali so, kar so imeli, največkrat le tisto, kar so nosili na sebi, in se pobrali v tujino, v severno Ameriko, v Argentino, Belgijo, Francijo. Ko je čez štiri leta Mussolini korakal na Rim in iz njega napravil središče novega, čeprav nesojenega imperija, je bil poleg posledic vojne v teh krajih še fašizem tisti, ki je gnal ljudi od doma. Dorica Makuc piše, kako uradne statistike govorijo, da je bilo število izseljencev iz Julijske krajine po prvi svetovni vojni redno višje od jugoslovanskega dela Slovenije. Izseljevanje so usmerjali ekonomski in politični razlogi. Tisti, ki so ostali, so od bank najemali posojila, da so si obnavljali domove. Ampak vojni je sledila kriza, dela ni bilo, še manj denarja in upniki so grozili z rubežem.

Prav tako v Mirnu, le nekaj sto metrov od gospe Aleksandre navzgor po cesti, ki pelje skozenj s Krasa naprej v Gorico, sem našla še eno aleksandrinko, o kateri mi je pripovedovala gospa Makuc. Marija Mozetič ima danes štiriindevetdeset let in lahko bi jo spregledala, tako je majhna in drobna, s sivimi lasmi in naočniki z debelimi stekli, ki se ji zdijo neznansko smešni, da se iz njih nenehno norčuje. Kot tudi tako na splošno iz same sebe. S humorjem, s katerim je barvala svojo zgodbo, je zakrivila, da sem namesto vprašanj iz sebe spravljala le enozložnice, ker mi je bilo težje kot bolečino in trpljenje, o katerih je pripovedovala, razumeti samoumevnost, s katero ju je sprejela. “Od dvanajstega leta naprej sem se sama preživljala,” je rekla, “očeta je srčna kap v postelji, ko je imel sedemintrideset let. Ostale smo tri sestre in mati, ki je upala, da bo odplačala dolgove, ki si jih je za hišo naložil oče. Pa ni mogla. Eno leto je bila še z nami, potem je šla služit v Egipt.” Vrnila se je s prvim parnikom, ki je priplul v Trst po prvi svetovni vojni, ampak ni več dolgo živela. Njihova hiša v gornjem Mirnu je bila, kot vse naokoli, porušena in obnova je bila edino delo, ki so ga v tistih dneh dobivali ljudje tam okoli. “Malavarila sem,” je rekla gospa Marija in ker sem jo samo zabodeno pogledala, je nadaljevala: “Pomagala zidarjem. Nosila sem malto, strešnike, kar so rabili. Takrat ni bilo kot zdaj, ko okrog in okrog napravijo stopnice, pač pa so skupaj zbili par desk, po katerih smo plezali na streho. Zidarji so samo jemali od nas in postavljali, kar je bilo kam treba, mi smo pa tekali okrog. Ampak še dobro, da so nas vzeli.” Mama tudi po vrnitvi iz Egipta ni mogla preživljati družine. Tri sestre je pustila same še isto leto, ko je prišla nazaj. “Bilo je na svečnico,” se spominja gospa Marija, “prijateljice so prišle k meni, da bi šle v hrib, za nunski samostan po drva. Delale nismo, ker je zmrzovalo, še malta je zmrznila. Slabo sem se počutila, ampak sem si vseeno naložila kot ponavadi. Ko sem prišla do polovice hriba, sem odložila polovico, potem še malo in ko sem prišla domov, že nisem nosila nič več. Mama je že ležala, obe sva zboleli za pljučnico. Osmi dan je ona umrla, meni je bilo pa bolje.”

Gospa Marija pravi, da se je življenje zanjo začelo šele, ko se je v začetku dvajsetih let poročila, pa čeprav niti to ni trajalo dolgo. Tudi moževa hiša v spodnjem Mirnu je bila v vojni porušena in da bi jo obnovili, so najeli posojila. Ko je banka pritiskala, naj jih odplačajo, denarja ni bilo od nikoder, še manj dela, s katerim bi se ga dalo zaslužiti. Mož, ki je bil čevljar, ga ni mogel napraskati dovolj, da bi lahko vzdrževal družino, zato je kanil tudi sam, kot mnogi takrat, s trebuhom za kruhom čez ocean. Z Marijo sta imela že triletno hčerko in komaj rojenega sinčka, ko sta se odločila drugače. “Nisem ga pustila,” se danes spominja, “ker nam je takrat nekdo že pisal, naj le bodo doma, češ da je v Ameriki huda.” Zmenila sta se, da bo šla ona. “Pustila sem dojenčka, ko je imel šest mesecev in pol, in šla za dojiljo v Egipt. Mož mi je rekel: kako pa boš tam, saj ne znaš ne italijansko, ne nič, jaz sem mu pa odvrnila: moj jezik je tu,” se je potrkala po prsih, “in dokler bom imela mleka, se bom že zastopila.” Odpotovala je leta 1926, ko je imela štiriindvajset let. Na drugi strani Sredozemlja so jo prišle počakat k parniku nune reda šolskih sester, ki so imele v Aleksandriji in pozneje še v Kairu šolo in zavetišče, kamor so sprejemale slovenska dekleta in tam skrbele zanje. Prirejale so srečanja in prireditve in to je bil na tujem edini kraj, kjer so se lahko dobile in si v domačem jeziku izmenjevale novice. Marija je pri njih ostala le čez noč in šla že naslednji dan v službo, ki ji jo je našla sestrična. Najprej je čakala tri dni, da so ji zdravniki pregledali mleko, potem je začela delati. “Dolgo sem dojila, ker je bil otroček majhen in ves oslabljen,” pravi, “ampak gospodje so bili zadovoljni, ker se je hitro popravil. V osmih dneh je šel gor za pol kile.” Pri hiši je ostala dvajset mesecev, potem so gospodje zapustili Egipt in ji našli drugo službo, v kateri je nato prebila devetnajst let, skrbela za njihovo hčer in pošiljala ves zaslužek možu. Prvič se je vrnila domov po skoraj osmih letih, ko so gospodarji odpotovali v Avstrijo na počitnice, svojo hčer pa so skupaj z njo pustili v Mirnu. Ampak kako sta jo gledala njena otroka, na katera je potem, ko je odšla od doma, pazila tašča? “Sinček me ni sprejel, sploh ni vedel, kdo sem,” pripoveduje danes, “potem sva jih s sestro enkrat vse tri otroke peljali v Gorico in tam sem jim kupila, kar so hoteli. Ko smo se vračali domov, je že bil ves drugi. Bilo je kar mraz in videla sem ga, kako je slekel svojo jopico in jo dal tej tuji punčki, ki je bila bolj lahko oblečena.” Čez nekaj let se je drugič vrnila in ostala doma leto dni, da bi videla, če lahko shajajo samo z moževo plačo. Pa ni šlo in znova se je odpravila v Egipt. Ko se je zdelo, da je denarja dovolj za dolgove in preživetje in ko se je še enkrat napravila, da se vrne za vedno, se je začela druga svetovna vojna. Šest let je čakala in skrbela. Ampak ko je leta 1947 odplul prvi parnik v Trst, je bila na njem. Doma je bilo vse požgano, družina pa v begunstvu. “Prvič nam je hiša pogorela v prvi vojni, potem smo pridelali toliko dolga, da sem morala v Egipt. Služila sem, da bomo ja odplačali, kar je bilo, in v miru naprej živeli. Pa je prišla druga vojna in spet je vse šlo,” je Marija na kratko povzela prvih petdeset let svojega življenja, “ko sem se vrnila domov, nismo imeli ničesar, še vilic in krožnikov ne. Spet smo popravljali in spet smo plačevali.” Imela je petinštirideset let, mož le nekaj več, poročena sta bila že skoraj četrt stoletja, ki pa sta ga skupaj prebila le kakšno kilavo petino. “Rekla sem mu, kar je šlo, je šlo, in zdaj je, kar je. Začniva lepo še enkrat, če hočeš. In je hotel,” se je smejala mojim okroglim pogledom, “tudi njemu ni bilo lahko, ampak kar sem morala jaz pretrpeti, ne bo nikoli nihče vedel. Zdaj je deset let, kar je umrl, bil je dober in gospodaren mož.” Po njem danes dobiva tudi pokojnino, saj ji let v Egiptu ni priznala ne Naserjeva ne jugoslovanska država, kot tudi vsem drugim ne. Nekaj časa, do sredine šestdesetih let, je še veljalo, da so morale žene, potem ko so se vrnile iz Egipta, še pet let delati v domovini, da so jim priznali pokojnino. Gospa Aleksandra je bila tako še šest let sobarica v hotelu, potem ko je več kot tri desetletja služila v Aleksandriji.

Če si predstavljate, koliko ljudi je na začetku stoletja živelo v spodnji Vipavski dolini in koliko je bilo med njimi žena, potem boste lahko razumeli, kaj pomeni tistih nekaj tisoč aleksandrink, kot so jim pravili, ki so morale od doma, da so si v Egiptu zaslužile za preživetje. V teh krajih ljudje radi govorijo, da so bile strehe hiš celih vasi pokrite z njihovim denarjem, polne so ga bile tudi goriške banke. Gospa Marija Kuk iz Podmarka pri Novi Gorici je imela v Egiptu obe noni in štiri tete. “Očetova mama je šla za dojiljo,” se spominja iz njihovih pripovedovanj, “leta 1895 se ji je rodila hči, pustila jo je in šla v Egipt, kjer je za petnajst zlatih šterlingov na mesec dojila tri otroke.” Ni jim bilo hudega, vedo povedati ljudje, ki so jih videli prihajati domov, gospodarji so z njimi lepo ravnali, tiste, ki so bile dojilje, so imele celo svoje služkinje, da so skrbele zanje, jedle so dobro hrano in vse so storili, da so le dajale dobro mleko. Koliko primorskih otrok je raslo ob zgodbah o razkošnih gospeh, ki so se zavite v tančice in ovenčane z zlatom s polnimi rokami bogatih darov vračale iz daljnega Egipta. Ampak da bi jih kdo, kot vsak dan fašiste s črnimi cofki, ki so jim bingljali s kap, tudi v resnici videl, se pa ne ve. “Lepo so ravnali z mano,” mi je še na vratih, ko sem odhajala od nje, zatrdila gospa Aleksandra, “ampak veste, kdor služi, kot rečejo, leži v luži.” Smejali sva se obe, le da se je meni zdelo, kot da mi spet nagaja – nikoli ne vem, katero – rebro na levi strani.

Milena Faganelli je bila doma iz Mirna. V Aleksandrijo je odšla leta 1927 in ker je bila izobražena in je govorila kar nekaj jezikov, je v glavnem delala kot vzgojiteljica. “Bila je tako živahna, nikjer ni imela obstanka,” se je spominja njena soseda iz Mirna, prav tako aleksandrinka, Aleksandra Ferletič, “rada je potovala in spreminjala stvari.” Tako je v Egiptu štiri leta vzgajala tudi sedanjega glavnega sekretarja OZN Butrosa Galija in njegovega brata. Dorica Makuc v svoji knjigi piše, kako sta bila oba mulca menda velika poredneža, ki sta, “če je bilo mogoče, plezala celo po vratih”. Ampak pedagoške prijeme mademoiseille Milene so znali ceniti tudi drugod, tako je vzgajala tudi sina in hčerko lastnika ene največjih časopisnih hiš v Kairu in še prej tri otroke veleposestnikov bombažnih plantaž. V Miren se je vrnila leta 1963.