OD BENEDIKTA DO FRANČIŠKA

21/11/2017 Knjige

Bil je ponedeljek, 11. februar 2013, dopoldne. Med enajsto in poldnevom. Bila sem na dopustu v Sloveniji. Sedela sem v zdravniški ordinaciji, zunaj je rahlo snežilo. Mobilna telefona, službenega in zasebnega, sem utišala, ju zaprla v torbico, torbico pa položila na prazen stol poleg sebe. Nisem še sedela pet minut, ko se je torbica zganila. Nekdo me je klical, enega od telefonov so stresle vibracije. Bodo že počakali, sem si mislila. A zamolkli zven vibriranja ni potihnil. Nobenega dvoma ni bilo, da dobivam klice na oba telefona. In to kar naprej, torbica se je premikala, kot bi se sama od sebe presedala na stolu. Čutila sem, kako me je stisnilo v želodcu. Môra vsakega dopisnika. Nekaj pomembnega se je zgodilo, mene pa ni v Rimu.

Prvi me je dobil moj radijski urednik Vojko Plevelj. »Agencija Reuter piše, da bo papež odstopil,« je rekel, »je to sploh možno?«

IZSEK IZ KNJIGE

Mojca Širok:

OD BENEDIKTA DO FRANČIŠKA

Revolucija v rimskokatoliški Cerkvi

Še danes se spomim, kako sem si oddahnila. Nihče ni umrl, ni bilo potresa, ne letalske nesreče, ne eksplozije bombe. Papež bo odstopil.

»Možno,« sem odgovorila, »za Ratzingerja čisto možno.«

Nemški papež, desna roka Janeza Pavla drugega in dolgoletni strogi varuh verske doktrine, je stroju, ki upravlja versko ustanovo z več kot milijardo vernikov, izklopil napajanje. Kdor bo prišel za mano, je bilo sporočilo odstopa, ga bo lahko zagnal na novo.

Benedikt 16. je z odstopom tako stresel svoj dvor, da so se kardinali ozrli na konec sveta in za njegovega naslednika izbrali argentinskega škofa italijanskih korenin, jezuita s strogo disciplino in prvega globalnega papeža v zgodovini Cerkve.

Brez Benedikta Cerkev Frančiška nikoli ne bi dobila.

Papež, ki pozna ekstremno revščino, s katero se na severni polobli, predvsem v Evropi in Ameriki, skoraj več ne srečujemo, je postal obraz cerkvenega usmiljenja in topline. Njegov osebni slog in način vodenja Cerkve dajeta verodostojnost izjavam, v katerih obsoja globalni kapitalizem, ki po njegovem mnenju ubija, ker se ne ozira na revne in zapostavljene, ker poglablja socialne razlike in malikuje denar. Ali izjavam, v katerih pravi, da želi revno Cerkev za revne.

Kmalu je postalo jasno, da »metoda Bergoglio«, kot so jo poimenovali v Vatikanu, marsikomu v starodavnih cerkvenih palačah smrdi. Papeža seveda nikoli nihče ne bo kritiziral na glas. A mnogi, tudi kardinali, so mi po njegovem prvem letu na oblasti dejali: ne vem, koliko bi jih danes še volilo zanj.

Zunaj Cerkve ima argentinski papež čar, ki je skoraj brez meja. A ni vedno jasno, kaj svet pričakuje od Frančiška. Včasih se zdi, da tudi stvari, s katerimi niti približno nima opravka. Ali stvari, ki jih ne more spremeniti.

Kaj bo storil Frančišek? Kaj lahko stori? Zakaj so ga kardinali izvolili in zakaj je odstopil Benedikt? To so vprašanja, na katera poskušam odgovoriti v tej knjigi. In odgovori ne govorijo le o papežih, o intrigah in zločinih. Govorijo tudi o dvomih in pričakovanjih, ki prežemajo katoliško Cerkev v času, ko so ji ne le spremembe načina življenja v sodobni družbi, politični ukrepi ali sekularizacija, temveč predvsem pedofilski škandali, finančne nepravilnosti in zdrahe v vatikanski kuriji omajali ugled, omejili vpliv in skrčili domet.

BOŽJI BANKIRJI

Splošno veljavno mnenje je, da so glavni problem vatikanskih financ Italijani, ki jih obvladujejo »po italijansko«.

A stvari niso tako preproste.

Vatikanske finančne ustanove, predvsem razvpita banka IOR, ki je velike vsote denarja dolga leta obračala v tajnosti in brez nadzora, imajo v svoji zgodovini sence, ki presegajo pregovorno italijansko finančno mešetarjenje. Cerkev je zaradi svoje zgodovine v permanentnem strahu, da bo ostala brez denarja in je pogosto uporabila tudi precej neevangelijska sredstva, da bi ga dobila in obdržala. Morda ima tudi razvejena vatikanska birokracija korenine v tem, da so papeži, ko so ostali brez denarja, službe v upravi dvora preprosto prodajali najboljšemu ponudniku. Kam je v šestnajstem stoletju pripeljala prodaja cerkvenih odpustkov, pa je tako ali tako vesoljno znano.

Je Vatikan reven ali bogat? Koliko denarja upravlja vatikanska država? Iz katerih virov dobiva prihodke in koliko ima izdatkov? Kakšno je premoženje Svetega sedeža in koliko denarja ima država Mesta Vatikan, administrativna uprava papeške države? Vse to so vprašanja, ki so se dolga leta novinarjem vračala brez odgovorov, kot bi se odbila od zidu. V Vatikanu so obsedeni s tajnostjo, s skrivnostjo, z zaprtostjo v svoj svet, v katerega nihče od zunaj ne sme vtikati nosu, saj so to posvečene zadeve, pa čeprav gre za čisto navadno obračanje denarja. Delno je strah razumljiv in ima za sabo zgodovinske razloge. Če ne prej, se od francoske revolucije dalje papeži dobro zavedajo, da je njihova posvetna oblast lahko na zelo trhlih nogah, da države lahko mirno zasežejo cerkveno premoženje, izženejo cerkvene redove, omejijo delovanje cerkvenih ustanov. Zato je bolje o tem, kaj Cerkev ima in česa nima, preprosto molčati. Dolžnost tistega, ki služi papežu, je popolna zvestoba, ki jo spremlja popoln molk. To je približna logika. Kaj, če se kdo odloči, da škofije nimajo pravice do državnega prispevka, če se odkrije, da upravljajo milijonske naložbe? Kaj, če se razve, da ima Vatikan deleže v polovici italijanskih bank, v orožarski industriji, v bioloških raziskovalnih centrih, kjer proučujejo staminalne celice, v medijskih podjetjih, ki izdajajo pornografske vsebine? In ne le to. Sveti sedež ni le suverena država, to je vrh rimskokatoliške Cerkve, zakaj bi bil komurkoli dolžan karkoli pojasnjevati. Ko so v zadnjih letih finančne globalizacije pod kupolo svetega Petra prispele prve resne zahteve po večji preglednosti vatikanskih finančnih zadev, in to ne le od italijanskega tožilstva, ki so ga v Vatikanu vedno izigravali z dolgimi diplomatskimi procedurami, pač pa tudi od drugih mednarodnih ustanov, se je Vatikan odzval z vzvišenim odporom, celo globoko užaljenostjo.

A je moral držo kmalu spremeniti. Ne le zaradi škandalov samih, ki so razkrivali nič kaj posvečeno bančno poslovanje, pač pa zaradi mednarodnih zahtev. Kaj bi se zgodilo, če bi Sveti sedež pristal na listi držav, ki ne ustrezajo mednarodnim standardom finančne preglednosti skupaj z Iranom in Severno Korejo?