Palica in korenček

14. junija bo v Furlaniji Julijski Krajini slab milijon volilnih upravičencev izbiral nove člane deželnega sveta, spremenila se bo tudi sestava vrste občinskih svetov; dovolj velik razlog, da postaja ozračje že sedaj precej napeto. Optantske organizacije so prvič po pol stoletja gostovale v Rimu pri italijanski vladi, znova se je okrepila želja po raziskovanju, a le na papirju, kraških jam, v katerih naj bi po drugi svetovni vojni pristalo veliko število Italijanov samo zato, ker so bili Italijani. Rimski tožilec Pititto, ki je moral svojo preiskavo o domnevnih pobojih v fojbah zaradi pomanjkanja dokazov že enkrat prekiniti, je nedavno dobil zeleno luč in svojo obtožnico s treh Hrvatov razširil na še druge domnevne krivce genocidnih dejanj. V rimski poslanski zbornici se je prejšnji teden začela razprava o zakonu o zaščiti dvanajstih jezikovnih skupnosti. Letos mineva pol stoletja, kar imajo te svoje pravice zabeležene v italijanski ustavi, zakonsko pa še danes ostajajo neuresničene. Glasovanje o zakonu je bilo preloženo, tudi zaradi bližajočih se volitev. Predvsem tržaški poslanci neofašističnega Narodnega zavezništva se že dolgo radi zatekajo k izjavam, da bo zakon o zaščiti manjšin sprejet le preko njihovih trupel. Posebej pitoresken in zagnan je v zvezi s tem vprašanjem Tržačan Roberto Menia.

Pred dobrima dvema tednoma pa se je obsežen razgovor v zvezi s položajem slovenske manjšine v Italiji, zamujanjem sprejetja zakona o njeni zaščiti in predvsem primerjavo njenih pravic s tistimi, ki jih v Italiji uživata nemška in francoska, v Sloveniji pa italijanska, odvijal na drugi strani Atlantika, v New Yorku. Na pobudo Ameriškega slovenskega kongresa, predvsem treh njegovih članov, Slovencev, ki živijo v ZDA, Silvestra Langa iz Deskel, Rada Lenčka, ki poučuje na ameriški univerzi Columbia, ter Hilarija Roliha iz Trsta, in ob pomoči Slovenskega svetovnega kongresa so na univerzi Columbia gostovali predstavniki slovenske manjšine v Italiji: Giorgio Banchig, urednik verskega in kulturnega lista Dom iz Čedada, Ivo Jevnikar s tržaškega radia, Samo Pahor, profesor iz Trsta, ter dr. Janko Jeri z ljubljanskega Inštituta za narodnostna vprašanja. Njihovih predavanj se je udeležilo okoli štirideset poslušalcev, ki so po besedah profesorja Pahorja pozorno poslušali ter postavljali tudi takšna vprašanja, ki so pričala o tem, da je mnogim ta problematika precejšnja španska vas. “Ampak dobro je, da tudi na mednarodni ravni predstavimo naš položaj, da bodo ljudje videli, s kom imamo tukaj opravka,” pravi Pahor. Vsa predavanja bodo natisnjena in poslana na različne naslove, ameriškim kongresnikom, vladi ZDA in Združenim narodom.

Samo Pahor in društvo Edinost že dolgo opozarjajo na neurejeni položaj slovenske manjšine v Trstu, pogosto na načine, ki uradnim manjšinskim predstavnikom v zamejstvu povzročajo glavobole. Vendar je Pahor, ki je zaradi svoje vztrajnosti pri uporabljanju slovenščine v vseh oblikah javnega življenja nemalokrat prišel v navzkriž z italijanskimi oblasti, bil sodno preganjan in tudi zaprt, prepričan, da če se Slovenci sami ne bodo znali zavzeti zase in svoje pravice, jih tudi vladni uradniki iz matične domovine, občasno gostujoči pri svojih kolegih v Rimu, ne bodo učinkovito zastopali. Kar je Pahor trn v peti državnim uradnikom v Trstu, predvsem pa lokalnim desničarjem, se je v italijanski prestolnici zamenjalo kar lepo število vlad. Zadnja, Prodijeva, je za razliko od prejšnjih s Slovenijo, o tem naj bi pričali pogosti stiki med predstavniki obeh strani, vzpostavila odnose obojestranske naklonjenosti, povezanosti in tesnega sodelovanja. “Zadnjič me v mestu sreča nekdanji policijski polkovnik in mi pravi, kako, gospod Pahor, a sva zdaj zaveznika,” je povedal Pahor, “ampak razlika med Prodijevo in Berlusconijevo vlado je le takšna, kot je razlika med palico in korenčkom. Slovenci se bodo prej ali slej zavedeli, da jih je Italija prinesla naokoli.” Pahor meni, da se Italija, kljub navidezni vsestranski podpori Sloveniji in poudarjanju enakopravnega partnerstva med državama svojim težnjam po prevladi v tem delu Evrope ne bo odrekla. “V šoli smo se naučili star grški pregovor, ki pravi, da ga ni tako visokega obzidja, da bi ga ne preplezal z zlatom natovorjen osel,” pravi, “in če Slovenci ne uvidijo namenov, ki jih ima Italija, so ali naivni ali pa podkupljeni.” Kajti po Pahorjevem mnenju je nenavadno, da Slovenija pred nobenim mednarodnim forumom ne sproži vprašanja varstva manjšin, ki ga Italija petdeset let po sprejetju ustave še vedno ne spoštuje.

Tudi polemike, ki so nastale v zvezi s poimenovanjem in oblikovanjem trilateralne slovensko-italijansko-madžarske brigade Pahorja niso presenetile. “Italijani imajo absolutno pomanjkanje smisla za dostojnost, vse njihove vojaške enote se imenujejo po enotah iz druge svetovne vojne,” pravi, “to je tako, kot če bi Nemčija ponudila Bosni in Hercegovini oblikovanje skupne brigade, ki naj bi se imenoval Prinz Eugen, kot tista, ki je v drugi svetovni vojni sejala smrt po bosanskem ozemlju.”