Reciklirani fašizem

V zadnjem letu in pol smo v Italiji doživeli nagel propad sistema, ki je deželi vladal štirideset let, izginila je krščanska demokracija, izginili so socialisti in izpraznil se je ves sredinski prostor. Poleg tega se je spremenil volilni sistem, iz proporcionalnega je postal delno večinski. Smisel novega sistema je združevanje v različne bloke, kar je bilo na levici razmeroma laže, saj se je Stranka demokratične levice že pred nekaj leti začela reciklirati in je spremenila ime ter grb in sploh težila k temu, da v levi koaliciji postane hegemonistična stranka. Italija je bila med vsemi evropskimi državami že v desetletju pred temi dogodki najbolj nagnjena na levo in paradoksno je, da leto 1989 ni nikogar izučilo. Prav tako je paradoksno, da so po zadnjih volitvah v vseh večjih mestih prišli na oblast prav reciklirani in transvestirani komunisti. Levemu bloku bo nujno moral slediti odgovor z desne, kjer referenčna točka ne more biti nihče drug kot MSI. Uspeh je prišel z naglico, ki je presegla celo naša pričakovanja.

Trganje vezi s preteklostjo je zgodovinski proces, v katerega smo vključeni vsi. Italija je bila petdeset let balzamirana med starimi pojmovanji fašizem – antifašizem, fašistična – antifašistična gibanja. Zdaj so se vse stare sheme podrle, ker dežele ni bilo mogoče zamrzniti v neskončno povojno obdobje. Kar se je zgodilo pred petdesetimi leti, se je pač zgodilo takrat. Finiju, ki se je rodil leta 1952, ne morete očitati uničevalnih taborišč, plinskih celic ali deportacij Židov, kot so že poskušali storiti. To je norost. Naše gibanje v zgodovinskem smislu temelji na izkušnji fašizma, na vrednotah države in naroda, ki ju je na primer zanikala Severna zveza.

Nova politika MSI sledi tradicionalnim smernicam desničarske narodne stranke.

Ponavljam, MSI ima zgodovinske korenine. Ustanovili so ga leta 1946 ljudje, ki so izhajali iz Italijanske socialne republike. To je sveta resnica. Vendar tako kot Occhettu ne morete očitati stalinskih čistk, tudi Finiju ne morete očitati zmotnih dejanj iz druge svetovne vojne.

Ničesar ne zanikamo, a nacionalna aliansa, ki jo bomo promovirali na januarskem kongresu, je širši projekt; na desni bo združil različne kulturne sfere od laičnih prerodnih do katoliških.

Mislim, da so MSI nalašč označili za ekstremistično gibanje, ker je bilo to v interesu vladnih strank. Teorija o nasprotnih ekstremizmih je iznajdba oblasti, kajti za politično sredino je bila res zelo uporabna. MSI se v italijanski politični geografiji postavlja na desno, vendar nima nobene potrebe po tem, da bi postal zmernejši, kajti skrajen ni bil nikoli. MSI je vstopil v parlament leta 1946, sprejel je pravila demokracije tistega časa, torej lahko povsem legitimno gre po isti poti naprej.

To nima z nami nobene zveze. Skinhedi so fenomen, ki je nastal zunaj MSI. To je čuden fenomen, ki ga je težko definirati in opisati, vsekakor pa je obroben in poskušali so ga napihniti samo zato, da bi ga potem lahko obesili MSI. Toda politična formacija teh gospodov, če jo seveda sploh imajo, je samo njihova in nima z nami nobene zveze.

Temeljijo na številnih konceptih, predvsem pa gre za načelo zgodovinskega reda. Še kamenje v tistih krajih govori o tem, da je vzhodna jadranska obala prežeta z romanstvom, beneštvom, italijanstvom. Danes se svet zgraža nad etničnim čiščenjem, ki se izvaja v Sarajevu in okolici, vendar ne moremo zanikati, da so ga doživljali že Italijani v Istri in Dalmaciji. Moj oče je bil eden izmed 350.000 istrskih beguncev, ki so morali zbežati pred nasiljem, ki so ga velikopotezno izvajale partizanske horde Titove Jugoslavije. Od takrat ni minilo niti petdeset let in še vedno živijo tisti, ki so morali zapustiti svoje hiše in svojo zemljo, ki je bila, ponavljam, tudi z jezikovnega stališča italijanska. Treba bi bilo le pogledati številke, pa bi videli, da so bila istrska mesta poseljena večinoma z italijanskim prebivalstvom. Italijanski Pulj je na primer imel 32.000 prebivalcev, odšlo jih je 29.000, na Reki jih je bilo 66.000, odšlo jih je 60.000. To je bil eksodus 350.000 Italijanov, ki so izbrali italijanstvo in svobodo ter zapustili Jugoslavijo in komunizem. In v trenutku, ko je Jugoslavija razpadla, Italija ne bi smela kar miže priznati ne Slovenije in ne Hrvaške, temveč bi bilo treba ustanoviti razsodišče, ki bi popravilo krivice in italijanskim beguncem zagotovilo pravice. To ne pomeni samo razprave o obnovitvi osimskih sporazumov, ki se nanašajo le na nekdanjo cono B, razprava bi morala biti širša. Torej ne bi smeli govoriti samo o vrnitvi lastnine, temveč tudi o vrnitvi ozemelj.

Naše zahteve, ki so pravno in zgodovinsko povsem utemeljene, izhajajo iz tega, da je bila italijanska vzhodna meja določena z mirovnim sporazumom iz leta 1946 in z osimskimi sporazumi iz leta 1975. Oboji so bili sklenjeni z Jugoslavijo, in ko je ta propadla, je propadel tudi pogodbenik, na katerega smo bili vezani, torej bi se moralo vprašanje meja znova postaviti. Z mirovnim sporazumom sta bili Italiji poleg celotnega ozemlja Istre odvzeti še mesti Reka in Zadar ter otoka Cres in Lošinj. Naš cilj je torej zagotoviti pravico do povrnitve vsega, kar nam je bilo z mirovnim sporazumom odvzeto, ponovna postavitev jadranskega vprašanja v celoti, vrnitev na politične meje Italije pred drugo svetovno vojno. Jasno je, da so to maksimalne zahteve, toda odkar je svet svet in diplomacija diplomacija, vedno začneš s tem, da zahtevaš vse, in šele kasneje vidiš, kaj lahko dobiš.

Vsekakor moramo počakati parlamentarne volitve. Upamo, da bomo potem imeli večjo moč na pogajanjih, kajti v tem trenutku je politična teža MSI v parlamentu precej omejena. Ko se je na primer Fini pred nekaj leti odpravil v Beograd, da bi prisluhnil Srbom, in ugotovil, ali so njihovih interesi ali vsaj kateri od njih usklajeni z italijanskimi, smo rekli, v redu, italijanska vlada naj jih upošteva in spremeni svojo politično usmeritev. Popolnoma se zavedamo, da ena sama stranka ne more določati zunanje politike države. Koliko pa lahko dejansko vpliva na njeno politično usmeritev, je seveda odvisno od moči, ki jo ima.

Rekel bi, da je slovenska manjšina, in to je bilo povedano tudi v evropskem parlamentu, med najbolje zavarovanimi v Evropi, in nobenega dvoma ni, da v tržaški pokrajini uživa vrsto privilegijev.

Na izdatno financiranje manjšinskih dejavnosti, za katerega skrbita pokrajina in država. Zadnji finančni zakon je…

Da, ampak zmanjšal jih je tudi za italijansko manjšino na drugi strani meje! Sprašujemo se, zakaj italijanska država plačuje slovenski manjšini na tej in italijanski na oni strani. Zakaj ne bi, recimo, plačevali iz Ljubljane? V Trstu imamo vso manjšinsko infrastrukturo, šole, banke, knjižnice, kulturne centre. To so stvari, ki sploh niso vprašljive, ne razumemo pa, zakaj se morajo pripadniki manjšine nenehno pritoževati. Slovenska manjšina neprestano zahteva privilegije. Ne razumem, zakaj hoče dvojezičnost, saj je takšna zahteva v mestu, kjer petindevetdeset odstotkov prebivalcev sploh ne zna slovensko, popolnoma neupravičena.

Seveda, v tržaški občini prav gotovo. Zadnje podatke imamo iz leta 1971, ko je bilo opravljeno štetje prebivalstva, kajti vsa naslednja štetja je manjšina zavrnila. In takrat je bilo pripadnikov manjšine 4,92 odstotka, stvari pa se odtlej niso veliko spremenile. V tržaški pokrajini je Slovencev okoli sedem odstotkov. Dejstvo je torej, da velika večina prebivalcev tega mesta ne zna slovensko. Naj mi torej pojasnijo, zakaj bi moral biti sprejet kateri izmed zakonov, ki so jih predlagali v parlamentu in govorijo o uvedbi dvojezičnosti v Trstu. Mladi, ki so že tako prisiljeni bežati iz mesta, kjer je industrija šibka in so razmere v trgovini slabe, bi morali za vstop v javno službo znati slovensko. Zgodilo bi se to, kar se Italijanom dogaja v zgornjem Poadižju. Postali bi tujci v svoji domovini, in to je nesprejemljivo.

Kaj se je zgodilo v zgornjem Poadižju? Zakaj je MSI v Bolzanu dobil štirideset odstotkov glasov? Ker so se Italijani zatekli k naši stranki in jo prosili, naj pomaga spremeniti nesmiselne in nore norme. Postavljene so bile za varovanje prebivalcev, katerih materni jezik je nemščina, potem pa so se spremenile v prav toliko njihovih privilegijev in imele prav toliko negativnih posledic za Italijane. V tem je težava. Trst je v svoji zgodovini gostil številne manjšine, vendar je bil vedno zacementiran na temeljnem konceptu italijanstva, in temu se ne misli odreči. Še pomisli ne na to.

Tako kot se sedaj sprašujete vi, se je pred nekaj več kot sto leti spraševal Antonio Baiamonti, takratni župan Splita. Od takrat se je naša meja pomaknila sem gor, Italijani pa so izginili iz Istre in Dalmacije. Napačno pojmovanje miru in pacifizma te vedno pripelje do tega, da trpiš. In zgodovinska resnica je, da je Italija trpela. Trpela je leta 1945 in tudi trideset let kasneje.

Tudi Hrvaška, ki nam je pojedla devetdeset odstotkov Istre, jo je izgubila ravno tako kot mi. Če govorimo o zmagovalcu, je bila to kvečjemu Titova Jugoslavija, ki pa je nastala kasneje in so si jo izmislili Angleži in Američani. In kakšno pravno ter zgodovinsko pravico je imela Hrvaška, da je od komunistične Jugoslavije podedovala ozemlja, ki jih je ta pridobila zase?

Lahko bi prišlo do delne vrnitve begunskih družin in do ponovne vzpostavitve italijanstva, jezika in kulture. Takšne stvari so se v zgodovini že dogajale. V Benetkah, potem ko se je mesto praznilo zaradi kuge, se je življenje vedno znova vzpostavilo. Ne govorimo ne o vojni ne o entničnem čiščenju, temveč o ustvarjanju ozračja za novo sožitje, kjer pa bi imeli pravice tudi Italijani.

Fašizem je beseda, ki se danes preveč izrablja. Če fašizem pomeni zgodovinsko izkušnjo, ki se je končala leta 1945, če želite s tem izrazom definirati vrsto negativnih pojavov od nestrpnosti do antidemokratičnosti in antiliberalnosti, ni nihče od nas fašist. Če pa hočemo povedati, da MSI od fašizma sprejema ideale, kot so spoštovanje države in naroda, družina, vera in socialnost, smo neke vrste postfašisti. Kot bi bilo smešno reči, da so Occhettovi nekdanji komunisti Stalinovi otroci, tako je smešno reči, da smo mi fašisti.