Alessandra Mussolini: Vnukinja fašizma

V zadnjih tednih predvolilne kampanje vnukinje Benita Mussolinija in nečakinje Sofie Loren , ki se je potegovala za položaj županje Neaplja, je domače in tuje medijsko kolesje dokončno in dobesedno razgalilo italijansko desnico: znova so ponatisnili vrsto fotografij napol gole Alessandre Mussolini, ki so bile leta 1987 posnete za knjigo najslavnejših aktov nekega italijanskega fotografa. Tridesetletna nesojena županja Neaplja je s svojimi spektakularnimi sorodstvenimi vezmi in najbolj čutnimi ustnicami v italijanski poslanski zbornici, potem ko je potekel mandat poslanki radikalcev Cicciolini, pred poldrugim letom postala zmagovita kombinacija nenadnega političnega navdiha stranke neofašistov. Potem ko so ji volilci na volitvah 5. aprila lani s sedeminpetdesetimi tisoči preferenčnih glasov omogočili, da je prišla v državni parlament, je Alessandra prekinila svojo igralsko kariero, ki jo je z osemnajstimi leti kot show girl začela v znani nedeljski popoldanski zabavni oddaji prvega programa RAI. Posnela je okrog dvajset filmov, v spominu občinstva pa bo ostal zapisan predvsem tisti, v katerem je nastopila ob teti Sofiji. In v vznesenem predvolilnem ozračju se je po Neaplju šušljalo, naj bi za tekačico v dirki za najvišji položaj v občinski palači svetega Giacoma najprej snubili Sofio Loren. Pa se je teta odločila, da bo še naprej uživala udobni pokoj v Los Angelesu, in prepustila politični cirkus nečakinji.

Petega decembra zvečer, ko so v sto devetindvajsetih občinah in treh pokrajinah po vsej Italiji zapirali volišča, je na sedežu stranke MSI na Dantejevem trgu v Neaplju Alessandra Mussolini z nesporno avtoriteto obvladovala prizorišče in v televizijske kamere streljala odgovore, ki bi ji jih lahko zavidal marsikateri že uveljavljeni politični retorik. In marsikdo se je sprijaznil s tem, da se njen priimek v zvezi s politiko odslej ne bo več pojavljal le v zgodovinskih učbenikih o prvi fašistični Italiji.

To je zmaga. S štiriinštiridesetimi odstotki glasov sem skoraj podvojila izid iz prvega kroga, in tudi če izgubim, bo moja stranka v Neaplju še vedno prva. Mesto je razdeljeno na dvoje in sedaj zares potrebujemo usklajene ter združene sile, s katerimi se bomo ubranili levičarske nevarnosti.

Ne, ne, levica bo vedno pomenila nevarnost, še posebej za gospodarstvo.

Kar se mene tiče, sem mlada in gledam v prihodnost.

Ne, treba je biti pošten, da se lahko ukvarjaš s politiko.

Tega vprašanja sem se že naveličala in nanj ne bom več odgovarjala, ker preprosto ne razumete in tudi nikoli ne boste, če se ne mislite spremeniti.

Ne bom vam pojasnjevala, kajti tudi topoumnost ljudi ima svoje meje.

Ne vem, bomo videli, kam bo pripeljala Neapelj.

To je kvečjemu pomanjkljivost, kajti ženske so kaznovane.

Ker se je v tem svetu, ki ga sestavljajo predvsem moški, treba boriti s komolci. Med volilno kampanjo sem videla, da administrativne svete podjetij, družb, tovarn sestavljajo v glavnem moški, v njih je le malo žensk. Družba se mora torej še spremeniti.

Gotovo smo glasove dobili tudi iz čustvenih vzgibov, vendar to ni bilo dovolj.

Ljudje, ki si resnično želijo sprememb. Nekdanji center je gotovo pomagal levici, ki je s šestimi listami in za povrh še s podporo socialistov ter socialdemokratov seveda morala zmagati. To je bil dokaz, da so se vsi iz sredine vrgli na levo. Treba je bilo počakati, da bi videli, kako bodo ravnali krščanski demokrati, ki so bili prej skupaj s socialisti vladna stranka in so torej zastopali točno določene vrednote. Sedaj so odvrgli masko in dokazali, da so tudi oni komunisti. Zgodovinsko gledano bi morali biti kot ščit, ki ga imajo v grbu stranke, branik pred njimi, oni pa jim pomagajo. Ta podatek zbuja skrb. Krščanska demokracija je na teh volitvah doživela zadnji udarec, stopila se je kot sneg na soncu, rdeči sneg, in zapomnimo si, da je sedaj prva stranka MSI, okrog katere se bo moralo konstituirati nacionalno zavezništvo. Le tako se bomo lahko postavili po robu na videz napredni fronti levice. Le na videz, ponavljam, kajti v resnici se vračajo v preteklost. Pomislite, da je celo Jelcin v Rusiji opustil srp in kladivo, mi pa ju bomo sedaj imeli tukaj v Neaplju. Samo pomislite, kakšna drama. Stranka demokratične levice ni ne krop ne voda, kar se tega tiče, celo bolj cenim Komunistično prenovo, ki je vsaj ohranila identiteto. In jaz nisem izgubila, zmagali smo. Predsednik vlade Ciampi in sekretar Severne zveze Bossi sta si že nehala prizadevati, da bi bile naslednje parlamentarne volitve že spomladi. Tega se vsi bojijo. Mi ne. Mi smo pripravljeni.

Berlusconi je naredil zelo pogumen korak, kajti javno si je upal razkriti svoje skrbi in dvome o gospodarski politiki levice, ki tvega, da bo Italijo ločila od Evrope. Če bi nam torej rad ponudil roko, naj. Dobrodošlo je vse, kar bi nas združevalo.

To niso zahteve samo MSI, temveč tudi precejšnjega dela prebivalstva na tem področju. Italijanska ozemlja so se razprodala in morali bi ratificirati novo pogodbo, vendar se to ni zgodilo zaradi bojazljivosti skoraj vseh nacionalnih voditeljev. Trenutek je bil vsekakor najbolj primeren takrat, ko je Jugoslavija razpadla. Treba bo najti način, kako se diplomatsko lotiti teh vprašanj, katerih problematičnosti pa se ne zaveda samo MSI.