Janez Gril – Kaj hoče cerkev?

V dvainštiridesetih letih, kar Družina obstaja, je njena naklada doživela sila zanimiv razvoj. V zadnjem času smo približno pri številu sedemdeset tisoč, kar je precej daleč od tiste leta 1969, ko je Družina kot štirinajstdnevnik prodala rekordnih sto trideset tisoč izvodov.

Bralna kultura je povsod padla, tudi pri nas, svoje posledice pa je začel kazati tudi proces ateizacije slovenskega življenja. Izmenjale so se generacije, starejši so umirali, novi rodovi pa niso bili več tako versko vzgojeni. Podobno se je dogajalo tudi z obiskom maš, ki je kljub pritiskom največji odstotek dosegel v petdesetih letih. Novi rod je drugačen, danes imaš na Slovenskem ljudi, ki o krščanstvu resnično ne vedo nič. To je že tretji rod v zadnjih petdesetih letih, ki je zrastel v nevernem okolju, kar je seveda tudi posledica šolskega sistema, ki ni omogočal neke splošne izobrazbe. Ne govorim o tem, da bi morali biti vsi verni, ampak splošna izobrazba, ki sodi v naš srednjeevropski prostor, je prežeta z versko simboliko, danes pa najdeš ljudi, ki ne znajo povedati dveh stavkov o svetem pismu, čeprav je to kulturna dragocenost, ki jo mora človek poznati, če v tem prostoru živi. Ta stopnja je pri nas posledica prejšnjega stanja. Nasploh pa ljudje veliko manj berejo.

Zgodbe, kako so takrat tiskali Družino, so zelo nenavadne. Srečevali so se z raznimi administrativnimi omejitvami, rekli so jim na primer, da je papirja dovolj le za dvajset tisoč izvodov, ljudje pa so potem čakali, da je, recimo, kak star naročnik umrl, da so potem lahko dobivali njegov izvod. Takšna je resnica iz let med 1950 in tam nekje 1962, ko je leta 1960 prišlo do podpisa protokola med Vatikanom in Beogradom in njegove razglasitve leta 1966. V Rimu se je takrat zgodil Vatikanski koncil in stvari so se začele odpirati. Ideološki pritisk je začel popuščati, omejitev, češ da ni papirja, so opustili in naklada je že leta 1967 narasla čez sto tisoč. To je bila doba Kavčičevega liberalizma in ljudje so se množično naročali.

Cerkev je bila prisotna v slovenskem narodu v vseh mogočih sistemih in režimih od devetega stoletja naprej. Zunanji okviri so ji bili včasih bolj, včasih pa manj naklonjeni. Idealnih časov ni bilo nikoli, tudi danes jih ni. Versko izobraževanje v šolah je bilo ukinjeno, ko pa se pojavijo prizadevanja, da bi ga ponovno uvedli, kar naenkrat nastane tak velik halo. Prej pa je nekdo stoletno tradicijo enostavno prekinil z nekim dekretom. Končno je šolstvo na Slovenskem začela Cerkev.

Tudi to drži. Vendar imamo tradicijo, hkrati pa nikogar ne želimo na silo spraviti v cerkev. Cerkev zase ne želi nobenih posebnih pogojev, le mesto, ki ji v normalnih razmerah pritiče. Povsod po svetu je ta status urejen, ničesar ne odkrivamo na novo. Država ima svoje področje, Cerkev svoje. Na mejnih področjih, eno takih je tudi izobraževanje, ki ga Cerkev glede na svoje poslanstvo pokriva na svoj poseben način, pa mora priti do dogovora. Polemike so normalen pojav, živeli smo v sistemu, ki nam je pustil veliko predsodkov in veliko neznanja. Zato prihaja tudi do bojazni pred monstrumom, ki naj bi se želel polastiti določenih položajev.

En podatek je štetje prebivalstva, na katerem se je 70 % Slovencev po svoji kulturni pripadnosti označilo za katoličane. Po naših cerkvenih statistikah redno obiskuje versko mašo okrog 25 % slovenske populacije.

Veste, to ni politika.

Takšno gledanje je lahko kvečjemu le rezultat neznanja ali pa predsodkov. Osebno na Slovenskem ne vidim nobenega sovražnika, vidim le ljudi, ki drugače razmišljajo, in ljudi, ki imajo predsodke do tega in onega in tudi do Cerkve. Ampak zato niso moji sovražniki. Lahko razmišljajo po svoje, če so pripravljeni na dialog, se lahko pogovarjamo, če pa ne, potem vsak živi svojo resnico. Moj osebni ideal je seveda, da bi bilo veliko ljudi vernih, ampak moj ideal je tudi, da vlada svoboda, da se lahko vsak človek svobodno odloča.

To so zelo poenostavljene sodbe, ki so po mojem mnenju neosnovane. Predsodki so se nabrali z napačnimi podobami Cerkve, ki je bila vedno prikazovana kot sovražnica. To ostane v podzavesti ljudi, še posebej, če na tem področju ni nekega temeljitega znanja in vse prelahko nastajajo parole, ki stvari poenostavljajo. Poglejte na primer verouk v šolah. Nihče ni o tem govoril na tak način, temveč le o nekem versko-etičnem predmetu, ki naj bi se poučeval v šolah, medtem ko verouk v strogem pomenu verske vzgoje ostaja domena župnije, verske skupnosti.

Ne, gre za informacijo o veri, za spoznavanje bogastva, ki ga pomeni krščanstvo in njegova dvatisočletna duhovna tradicija od svetega pisma dalje.

Ker je tudi drugod praksa takšna, da je to samostojen predmet, ki podaja širšo informacijo tudi o drugih religijah in ne samo o krščanstvu. To je zamisel, ki jo zastopa naša stran, in imamo nešteto zagotovil iz drugih držav, da je to nekaj normalnega in pametnega. Ne želimo odkriti ničesar novega.

V javnosti je seveda prišlo do polemik, ki pa bodo koristne, ker se bodo z njimi stvari razčistile. V podkomisiji, ki se ukvarja z vprašanjem šolstva, so se dogovorili za uvedbo novega izbirnega predmeta v zadnjih dveh razredih osnovne šole in dveh letnikih srednje. Če se bodo učenci zanj odločili, ga bodo morali tudi redno obiskovati. Verska vzgoja v župnijah pa bo potekala tako, kot je doslej.

Zamujenega ne moreš nadoknaditi, ateizacija slovenske družbe se je pač izvršila in normalno je, da želi Cerkev to popraviti, ne z dekreti ali pregoni, temveč z oznanjevanjem, s pričevanjem, z besedo, se pravi s spoštovanjem svobode. Ali je to revanšizem? Besedam moramo dati pravi pomen, ne pa da šarimo z njimi samo zato, da se lepše sliši.

To je prisotnost in delovanje različno mislečih in različno delujočih ljudi v normalni demokratični družbi, kjer niso eni privilegirani, drugi pa zapostavljeni, temveč so vsi enakopravni.

Zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci kjerkoli in ne samo v slovenskem primeru, je bila vedno enostranska. Vendar ima tudi tisti, ki je moral prej molčati – saj veste, kje se je končalo včasih, če se ni molčalo – pravico povedati svoj pogled. Za to bo poskrbela stroka, zgodovina. Poglejte na primer Kočevski Rog. Tam je bilo pobitih pet ali šest tisoč ljudi, oblikovali pa so floskulo o preštevanju kosti. Ali ni naša etična dolžnost, ne glede na vero, da to resnico povemo, pa brez revanšizma? Ljudje bomo pomrli, eni in drugi, oni so pa že. To je naša zgodovina. Nekdo je izdal dekret, da se te ljudi pobije. Zločin je, ker se je to zgodilo po končani vojni, in o tem ne moreš molčati. Žal bo resnica nekoč drugačna, kot bi jo želeli tisti, ki so takrat stali zraven.

To je bil medvojni obračun dveh slovenskih vojska. Žal.

Tudi to so enostranske interpretacije. Raziskovalni novinar ali zgodovinar se bo vprašal, kaj o isti stvari misli nasprotna stran, in na nasprotni strani bo slišal drugačna utemeljevanja istega početja. Nato bo moral objektivno ugotoviti, kaj se je v resnici zgodilo. Se pravi, eni so želeli tudi revolucijo in so jo delali, drugi je niso hoteli. Medtem pa je bil tukaj okupator. Fašisti so se na Primorskem drugače obnašali, tukaj, v ljubljanskem delu, pa so hoteli priti poceni skozi in so rekli, pa se še malo med sabo dajte.

Borili so se proti komunistom, niso se pa borili za svetovni fašizem in nacizem. Ravno tako – tako govorijo in jaz jih pač poskušam razumeti – niso bili za nasprotnika, ampak so hoteli v nekem drugem trenutku.

Ne, najprej so začeli čistiti komunisti; ko še ni bilo nobene vojaške straže, so pobijali ljudi, potencialne sovražnike revolucije, recimo. Predstavnik Cerkve Erlich je bil samo profesor na Teološki fakulteti in je imel okrog sebe študente, ki pač niso bili za komunizem. Kot tak je bil seveda nevaren in spomladi 1942 so ga na Streliški ubili, ko še nobenega vaškega stražarja ni bilo nikjer. Na Turjaku pa je šlo za to, da so se vaški stražarji iz različnih vaških postojank zbrali na enem kupu, bili so absolutno vojaško nesposobni in so se zatekli v grad. Partizani pa so dobili Italijane in ti so začeli streljati s kanoni. Ves štos je bil v tem, da so jih pravzaprav premagali Italijani, ker so pač znali streljati s havbicami. Potem so se belogardisti predali. Med enotedenskimi borbami sta bila od sedemsto devetdesetih vojakov ubita samo dva, po predaji pa so jih pobili in jih je ostalo živih okrog sto petdeset. Medtem pa so Italijani, ki so bili v Ljubljani okupatorji in ki so požgali sto vasi in so toliko ljudi spravili na Rab, odšli iz Slovenije, ne da bi za kaj odgovarjali. Spustili so jih, ker so jim pomagali. To je bila državljanska vojna. Eni so bili za revolucijo, drugi pa ne.

Te stvari bo seveda treba zapisati. Pa brez revanšizma. Ni ga človeka, ki karkoli pomeni v tem našem katoliškem bloku, da bi danes zahteval kakršnokoli glavo. Le resnico odkrijmo. Razumem pa, kako težko je priznati, da si po vojni pobil dvanajst tisoč ljudi, pregnanih s Koroške, recimo. Doma sem iz Dolenjskih Toplic in sem za te stvari vedel, že ko sem bil star pet let. Ubili so mi starega očeta in strica; vendar nisem revanšist. Ampak grozodejstva so bila storjena in tudi v domobranski vojski niso bili angelčki, čeprav jih dvanajst tisoč vendarle niso pobili.

Tega ne morete vedeti. Pripovedujejo celo, ne vem sicer, koliko je res, da na Turjaku nekateri niso hoteli streljati, češ proti partizanom se pa ne bomo borili, čakamo novo fronto, Angleže. Zato danes to ni revanšizem, če v neki vasi postaviš spominsko ploščo. Etično dejanje je, da smeš svojega pokopati, pa čeprav le simbolno. Slovenci moramo razčistiti s svojo zgodovino, da bomo lahko v normalnem sožitju živeli naprej.

Nauk ostane isti, način, kako danes živeti to temeljno poslanstvo, pa mora postati dojemljiv za človeka današnjega časa. Sem spada tudi vprašanje govorice. Današnja govorica mladega rodu je drugačna, kot je bila pred dvesto leti. V Cerkvi moramo tisti, ki pišemo, ali tisti, ki oznanjajo in pridigajo, ta jezik slišati in razumeti, ker lahko drugače govorimo mimo ušes. Danes je tudi dojemanje povezano s sliko, ne moreš več le racionalno razlagati, veliko govoriti, pomembna je slika in z njo televizija. Zunanja sredstva, govorica in način pristopa se tako spreminjata, vendar sta temeljno poslanstvo in vsebina po našem prepričanju in naši veri nespremenljiva. To je božje.

Ugaja je morda napačen izraz. Jaz sem tega razvoja vesel in mislim, da je tako tudi z večino. Morda so nekateri razočarani, ker so mislili, da bo takoj vse drugače, stvari pa grejo naprej počasi in evolutivno. Leta 1990 se ni zgodila revolucija, temveč spremembe, ki se sedaj počasi uveljavljajo na vseh področjih življenja. To je dolgotrajen proces. Mislim, da revolucija nikoli ničesar ne reši. Prinese brutalne spremembe, resnične spremembe v družbi pa so sociološko gledano samo tiste, do katerih pride na evolutiven način.

Tudi petdeset let še ni konec sveta.