Francesco Saverio Pavone

Posojilne službe hrvaških in slovenskih obmejnih casinojev predstavljajo le majhen delež naše preiskave, ki je zelo obsežna. Ugotovili smo, da so italijanske kriminalne organizacije v posojilnicah v Umagu, na Bledu, predvsem pa v Portorožu prale umazan denar. Kapital, pridobljen na nezakonit način, so prinašale v bivšo Jugoslavijo in ga posojale klientom v igralnicah. V zameno so jemale čeke, ki so jih kasneje vnovčevale v Italiji. Na ta način je bilo sumljivo poreklo denarja popolnoma pokrito, posel pa je bil poleg tega tudi zelo donosen. Imamo izjave prič, ki so povedale, da so obresti za posojilo znašale tudi po 10 % na dan. Iz naših postavk nadalje izhaja, da je k razcvetu posojilnih služb v bivši Jugoslaviji delno pripomogel tudi italijanski zakon iz leta 1976, s katerim se je, izhajajoč iz takratne situacije, skušalo zavreti prevelik odliv kapitala v tujino. Italijanskim državljanom ni bilo dovoljeno prenašati večjih vsot denarja prek meje, primanjkljaj pa so še posebej občutili hazarderji. Danes ta zakon ne velja več.

Razen nekaterih indicev, ki jim pa nismo mogli slediti, nismo našli nobenih dokazov, da je tak mehanizem deloval tudi v novogoriški igralnici, zato v našo preiskavo ni vpletena.

Delo posojilnih služb je samo po sebi popolnoma legitimna oblika ekonomske dejavnosti, ki meje legalnosti prestopi šele takrat, ko različne kriminalne združbe prek nje izkoriščajo možnost investiranja umazanega denarja. V Italiji so tovrstne službe v lasti casinojev, ki za dejavnost posojanja denarja ne prejemajo nobenega deleža, temveč le popolnoma regularno za čeke zamenjujejo denar. Tudi casinoja pri nas ne moreš odpreti kjerkoli. Država s koncesijo dovoli opravljanje igralniške dejavnosti tistim občinam, ki se zaradi zgodovinskih značilnosti ali geografskega položaja izkažejo za posebej primerne. Prihodek je potem usmerjen v državne naložbe, cestno infrastrukturo in podobno. Zaradi tako strogih omejitev pa seveda prihaja do vzpostavljanja vzporednih ilegalnih igralniških kompleksov. V Italiji je hazardiranje z zakonom prepovedano, vendar ali prav zato pa je to eden najbolj donosnih poslov, ki se ga lotevajo organizacije kriminalnega podzemlja. V ilegalnih hišah iger tiči ogromen zaslužek. Stave se lahko vzpenjajo do astronomskih višin. Nisem še slišal, da bi v državnih casinojih igralci lahko stavili na primer tri milijarde lir naenkrat. V teh igralnicah pa je mogoče tudi to in še več. Igraš lahko tako visoko, kot le hočeš in plačati moraš v vsakem primeru: če ne z denarjem, pa z življenjem. Odkrivanje prostorov, kjer se odvijajo nedovoljene igre na srečo, je za organe oblasti precej trd oreh. Največkrat jih namestijo kar v stanovanjih, iste lokacije pa nikoli ne uporabljajo več kot mesec dni. Poleg neprestanih selitev policiji otežuje odkrivanje ilegalnih igralnic tudi zakon molka, ki vlada med igralci. Do sedaj so jih odkrili le nekaj, zagotovo pa vemo, da jih obstaja kar precejšnja mreža.

Sodna preiskava, ki smo jo ravnokar zaključili, se je uradno začela nekje na polovici leta 1987, vendar segajo poizvedovalne aktivnosti že precej let nazaj, vse do začetka osemdesetih. Ugotovili smo, da se je posel v portoroški igralnici začel med leti 1979 in 1981, to je tudi čas, ko so prvič jasno razvidne povezave z beneško in sicilsko mafijo. Razumeti moramo, da se na tem področju križajo številni interesi in da velikokrat prihaja do sodelovanja med različnimi mafijskimi družinami. Posel je zavohala tako imenovana Mafia del Brenta, brentovska mafija iz Veneta, ki jo vodi boss Felice Maniero in ki je bila prek Gaetana Fidanzatija povezana s sicilsko mafijsko družino Pippa Bona iz Bolognette, ki pa deluje tako rekoč z roko v roki z razvpitimi Corleonežani. Ti so bili leta 1982 zmagovalci vojne med mafijskimi družinami, v kateri so mafijci obračunali med sabo. Ubiti so bili nekateri zgodovinski vodje, po končani moriji pa je na čelo mafijske kupole prišel pred kratkim ujeti boss Salvatore Toto’ Riina. In končno, tu so še znani milanski mafioso Mario Plinio D’Agnolo in banda bossa Francisa Turatellija, ki so ga svoj čas ubili v zaporu, prav tako iz Milana. Preiskava je pokazala, kako se je vpliv te mafijske kooperacije razširil v Benečijo in od tu tudi onstran meje. Omenil sem že, da v italijanskih igralnicah posojanje denarja na kredit ni mogoče, kar pa seveda ne pomeni, da igralci ne morejo več staviti. Denar si pač priskrbijo drugje. Tako rekoč pred vrati casinojev postajajo tako imenovani cambisti, posojevalci, ki so na razpolago hazarderjem s posušenimi žepi. Beneški posojevalci so nekaj časa v miru in sodelovanju obdelovali svoj teren, dokler se v oktobru 1980 v posel niso vmešali milanski in sicilski mafijci in od Benečanov začeli pobirati podkupnino od dva do pet milijonov lir na dan. Ta infiltracija je pomenila njihov vstop v Beneško pokrajino.

V naši preiskavi so se posojilne službe casinojev bivše Jugoslavije pojavile tisti hip, ko smo naleteli na ime Luigija Cicarellija. Velikokrat so se indici nanašali tudi na nekega Alda ali Gigija Fanellija, pa Gina Chieso, vendar smo ugotovili, da gre v vseh primerih za isto osebo. Cicarelli je bil v hrvaških in slovenskih obmejnih casinojih pravi faktotum. Vemo, da je sodeloval z osebnostmi iz kriminalnega podzemlja, za katere je pral umazan denar, vendar nam njegova vloga v resnici ni bila nikoli jasna. Za koga je izvrševal te naloge, s kom je bil v stikih, kdo mu je pomagal na jugoslovanski strani, so ostala vprašanja, na katera razen namigov nismo dobili nobenih pravih odgovorov. Povezavo med njim in istrskimi casinoji na eni in italijansko mafijo na drugi strani pa smo odkrili prek bančnih preiskav, ki jih je vodila Finančna policija. Na bančne račune osumljencev, ki so jih nadzirali, so redno prihajali denarni čeki. Vsote sicer niso bile posebej velike, vendar je pozornost vzbudila enakomerna razporejenost njihovega dotekanja. Ugotovili smo, da je iz posojilne službe portoroškega casinoja na račune mafijskih osumljencev redno prihajalo od stopetdeset do dvesto čekov na teden. Na enem izmed njih se je tako v dveh letih nabralo denarja za okroglo dvanajst milijard lir. Po rezultatih naših preiskav pa se v portoroški posojilni službi še list ni premaknil, če tega ni izrecno hotel Luigi Cicarelli. Priče so izjavile, da je za najem posojilne službe zahteval od sedemsto do osemsto milijonov lir, podkupnino pa je jemal tudi od posojevalcev. Nadziral je celotno dejavnost, posel pa so lahko posamezniki prevzemali le z njegovim dovoljenjem.

Eden je bil Stefano Carraro, posebni pooblaščenec bossa Feliceja Maniera, ki je bil takrat v preiskovalnem zaporu, in pa Ido Condon, ki je bil septembra 1986 aretiran zaradi izsiljevanja. Cicarelli ga je takrat takoj izločil iz posojilniškega posla, saj ni hotel vzbuditi sumov o kakršnikoli povezanosti z italijanskimi mafijci. Pravzaprav se je Cicarellijevo ime prekrižalo z našimi preiskavami na precej nenavaden način. Stefano Carraro je imel v filiali Banche Cattoliche del Veneto v kraju San Giorgio di Nogaro odprt račun, na katerega je prinašal čeke iz portoroške posojilnice. To se je dogajalo z vednostjo direktorja podružnice Andree Sgobbija, ki je zaradi suma sodelovanja z mafijo sedaj vpleten v sodni postopek. V noči s trinajstega na štirinajsti avgust 1986 so Carrara ubili za zdaj še neznani morilci, razlog pa je bil zagotovo boj za vodstvo posojilnice. Naslednjega dne zjutraj se je v banki pojavil Condon in z njegovega računa, s katerim je seveda lahko razpolagal samo Carraro, dvignil 150 milijonov lir. Ko se je 15. avgusta razvedelo, da je Carraro mrtev, je Sgobbi naročil Condonu, naj denar takoj vrne, saj bi mahinacijo z lahkoto odkrili, ker Carraro po svoji smrti računa pač ni mogel več uporabljati. Mesec dni zatem je v banko prišel sam Cicarelli, da bi se osebno prepričal, ali je Condon zares znova položil denar na Carrarov račun. Človek, ki ga v Italiji čaka sodni nalog, po neki stari razsodbi naj bi bil celo že obsojen na dosmrtno ječo, je tvegal aretacijo samo zato, da bi preveril neko bančno operacijo sumljive narave. Preiskovalci so odkrili njegovo povezanost z brentovsko mafijo prav prek njegovega posebnega zanimanja za Carrarov račun. Sgobbi je kasneje na zaslišanju povedal, da se mu je Cicarelli predstavil kot predstavnik jugoslovanske tajne službe, vendar v preiskavi nismo mogli ugotoviti, kdo stoji za njim, jasna je postala le njegova povezanost z italijanskimi mafijskimi družinami.

Z jugoslovanskimi oblastmi nismo nikoli sodelovali. Leta 1987 smo prek ministrstev za pravosodje obeh držav, Italije in takratne Jugoslavije, zahtevali estradikcijo Luigija Cicarellija. Na to prošnjo nismo dobili nikoli odgovora.

To ni več samo možnost, to se je že zgodilo. Poglejte, mafijske moči ne gre podcenjevati, njenih interesov pa še manj. Povedal bom primer: v Italijo prihajajo velikanske količine mamil s kamioni, sama strategija pa je po svoje že kar malce humorna. Mednarodne norme ne dovoljujejo odpiranja tovornjakov na mejah, tako jih tihotapci lahko v miru napolnijo z drogo, zapečatijo in po prehodu meje spet izpraznijo. Kasneje javijo, da je bil tovornjak ukraden in poberejo še zavarovalnino. Veliko je indicev, ki kažejo na znano balkansko pot, po kateri tovorijo pošiljke z mamili, vendar je skoraj nemogoče priskrbeti dokaze. Takšne stvari lahko odkriješ le, če nekdo prekine zid molka in se izpove ali če zlikovce ujameš na delu. Zaslužek, ki ga je italijanska mafija v sedemdesetih letih potegnila iz trgovine z mamili, je takrat presegal celotni prihodek posameznih največjih industrijskih podjetij. S tolikšnim kapitalom mafija pač ne more ostati zaprta znotraj nacionalnih meja, ki v finančnih poslih niso nikakršen faktor, kaj šele zadržek. Ugotovili smo, da je v začetku osemdesetih let milanski boss Mario Plinio D’Agnolo investiral pet milijonov dolarjev v neko turistično vas na Kostariki. V južni Ameriki nasploh kar mrgoli italijanskih investicij. V teku naše preiskave se je govorilo, da je Carraro nameraval odpreti igralnico na Bledu. Do zaključka lahko pridete sami.

Italija je dolga leta podcenjevala razsežnosti mafijskega fenomena. Ne ponovite te napake. V Sloveniji se je s političnimi in ekonomskimi spremembami pojavila velika potreba po investicijskem kapitalu. V času preiskave pa smo večkrat dobili občutek, da je takratna Jugoslavija mislila bolj na to, da denar le doteka, kot pa na to, od kod pravzaprav prihaja. Nikoli nismo razumeli, zakaj so bile z estradikcijo italijanskih kriminalcev vedno take težave. Velikokrat so bili nekateri očitno opozorjeni, da smo jim na sledi in so pobegnili, da smo jih morali potem preganjati po vsej Evropi. Kdaj drugič, kot na primer Hrvatje Rocca Bagnata lansko jesen, pa so nam jih izročili, ne da bi jim sploh dostavili uradno zahtevo. Potem smo sklepali, da se znebijo samo tistih, ki so tudi njim v napoto, pred ostalimi pa si zapirajo oči. V preiskavi je prišlo na dan, da so mafijci veliko investirali v posle onstran meje. Nepoznavanje, nerazumevanje in podcenjevanje principov mafijskega delovanja je Italijo veliko stalo. Poskusite si kaj prihraniti.