Dorica Makuc, novinarka

Čeprav ste novinarka, ste kmalu po drugi vojni diplomirali v Beogradu na podobni diplomatski šoli, kot jo sedaj ustanavljajo v Sloveniji. Kakšne so bile vaše izkušnje?

Od leta 1948 do 1952 sem študirala na Novinarsko-diplomatski visoki šoli v Beogradu, ki naj bi dala prvi kader jugoslovanskih diplomatov, obenem pa smo bili zraven tudi novinarji, imeli smo isti program. Prej sem hodila na slavistiko v Ljubljani, vpisala sem se drugo leto po osvoboditvi, ker sem si želela postati profesorica slovenščine, toda potem so mi predlagali, da bi šla v Beograd na fakulteto. Bila sem pač zamejka in tudi kasneje bi bila novinarka v zamejstvu. In sem šla. Tam so bili v glavnem odličnjaki iz vseh republik, učili smo se pa vse od ekonomije do prava, zelo zahtevni so bili jeziki, pa diplomatsko obnašanje in protokol. Takrat so bili hudi časi, to so bila leta takoj po Informbiroju, ko ni bilo ničesar, še mleka ne. Šef protokola v zunanjem ministrstvu nam je govoril, kako moraš biti oblečen, ko se predstaviš kraljici, kralju, skratka, ko izročaš akreditive v tuji državi. Da moraš imeti posebno obleko, mi pa smo bili tako ubogi, da nam je bilo to seveda smešno. Pripovedoval je, kako si je neki predstavnik Jugoslavije sposodil slavnostno obleko v zastavljalnici, ko je moral na angleški dvor. No, ko je bil ceremonial končan, je menda stopil k njemu neki Anglež iz spremstva in mu rekel: Oprostite, ampak vsaj tale listek si nekam skrijte. Fantov je bilo na tej šoli čez sto, nas, deklet, pa mogoče le kakšnih trinajst. Toda imeli smo dobre predavatelje, mednarodno civilno pravo nam je na primer predaval dr. Bartoš, razsodnik haaškega sodišča, mi pa smo si ta predavanja pretipkavali in jih potem prodajali tudi na druge fakultete, da smo si pomagali v življenju. Štipendije so bile pač takšne, kakršne so bile. No, potem pa so naenkrat, mislim, da je bilo tik pred koncem četrtega letnika, nekje spomladi, razpustili partijsko organizacijo, in kar nekaj desetin študentov je romalo na Goli otok. Ja, policija je že prej med našimi kolegi pridobila zase agente, kajti če je bil kdo kritičen, smo bili to pač mi. Jug Grizelj, recimo, moj kolega, znani novinar, ki je umrl pred par leti, je bil na Golem otoku. Njih so odpeljali, prvi letniki smo še diplomirali, ostali pa so morali nazaj v svoje republike in te so jih potem zelo različno sprejele. No, jaz v Sloveniji nisem imela težav, šla sem k Primorskemu dnevniku.

Kaj ste našli doma, ko ste se vrnili iz Beograda?

V Gorici sem res imela starše in dom, toda tukaj je bilo vse tako zaprto, majhno in ozko. Pisala sem iz Gorice, Trsta, se ukvarjala z mladinsko organizacijo, toda saj veste, kaj vse vam naložijo. Mislila sem, da bom kar shirala. Takrat ni bilo tu ničesar, ni bilo prepustnic, čez mejo so hodili le komisarji, novinarji smo tudi imeli možnost, toda drugi ne. Bilo je kot v zaporu. Smejali se boste, ampak v Raštelu, ki je bil od nekdaj trgovski pojem Gorice, kulturno-gospodarskega centra goriške kneževine, kjer smo vsi nakupovali, mlade pupe so si tja hodile izbirat balo, no, v tem Raštelu je tista leta, preden so izdali prepustnice, med kockami, ki so tam še od Marije Terezije, rasla trava, trgovci pa so stali na vratih in niso imeli kaj početi. Gorica je umirala. Tako sem odromala v Milano, kjer so ravno takrat odpirali predstavništvo Jugoslovanske zunanjetrgovinske zbornice. To mesto pa je bilo res veliko in iz svoje duhovne samote sem se reševala tako, da sem hodila v kino. Bil je ravno čas po italijanskem neorealizmu, obdobje Antonionijevih in Viscontijevih filmov, in imela sem prijateljico, ki je bila blagajničarka v kinu. Pomagala mi je, da sem si lahko ogledala vse predstave. V filmski kulturi sem iskala tolažbo in zaljubila sem se v film.

Tako ste že zelo zgodaj začeli delati na ljubljanski televiziji, ko je bila pravzaprav še sama bolj v povojih.

Da, mene je vleklo nazaj v slovensko okolje. Imela sem diplomo, znala sem jezike in na televiziji sem jim povedala, da bi rada delala v zunanji politiki, pa so rekli, da ni več prostora, in mi ponudili dve možnosti, ki sta še ostali: šolstvo ali socialo. S šolo je vedno križ, sem si mislila, bom pa že rajši socialo. To je bilo leta 1962. Pozneje sem ugotovila, da me to pravzaprav zelo zanima in veste zakaj? Ker sem z obrobja, mi ob meji smo vsi z roba, nismo v središču, okrog katerega se vse vrti, in tako so me vedno mikale razne obrobne teme, ljudje z obrobja, alkoholiki, stari ljudje, duševno prizadeti otroci, prestopniki, tudi ženske, veste. Spomnim se, kako smo, recimo, obdelovali nočno delo žensk, ki je bilo tedaj prav pošastno. Spomnim se tudi svojega prvega prispevka o alkoholizmu, takrat je namreč veljalo, da v naši socialistični družbi nimamo teh problemov. No, to je bil desetminutni prispevek o tem, kako so nekateri takrat zdravili alkoholizem tudi tako, da so ti dovolili piti do onemoglosti, potem si pa bruhal. To je zelo hudo, kajne, ampak takrat je bila to ena od terapij in pet psihiatrov je bilo vabljenih na televizijo, da o njej spregovorijo še pred objavo prispevka. No, kasneje, ko se je ustanovilo uredništvo izobraževalno-dokumentarnega programa, sva bila v njem samo dva: urednik Miloš Macarol in jaz, potem je prišel Peter Likar in tako smo počasi kapljali skupaj. O tem, kako se dela film, pa čeprav dokumentarni, smo vedeli bore malo ali nič. Toda imeli smo srečo, da je bil takrat slovenski film že precej v krizi in so zato prihajali na televizijo v službo najboljši filmski snemalci, pa montažerke, tako da smo se potem od njih tudi kaj naučili. Le redki režiserji, ki so bili takrat zaposleni na TV, so imeli diplomo AGRFT, med njimi je bila tudi moja dolgoletna kolegica in prijateljica Mija Janžekovič-Jankovič, ki je sicer diplomirala igralstvo in s katero sva kasneje krasno skupaj delali.

Serijo dokumentarnih oddaj Po sledovih Slovencev v svetu, na primer. Tudi ti so bili v tistem času nekako marginalni, še posebej s političnega vidika, saj je bila predvsem politična emigracija problem, o katerem naj se ne bi preveč govorilo.

Ne, saj se je govorilo, toda poglejte, izseljevanje je kost, ki jo glodajo politiki, pa ni važno ali eni, drugi ali tretji, s tistega zornega kota, ki bo zadostil njihovim trenutnim predstavam. Ta serija je bila zelo zahtevna, potrebnega je bilo predvsem veliko študija. Ko sva hodili brskat za dokumenti v državni arhiv, sva imeli vedno umazane roke. Prva oddaja je govorila o misijonarjih, ki so bili pravzaprav prvi slovenski izseljenci. Ideja je prišla od spodaj, kot se reče, bila je naša, v uredništvu, ki ga je takrat vodil Drago Pečko, pa so nas podprli. S problemi smo se srečevali bolj zunaj hiše.

So bili ti finančne ali vsebinske narave?

Predvsem finančne, pa tudi vsebinske. Izseljensko problematiko so takrat pokrivale kar tri inštitucije, Izseljenska matica, pa Izvršni svet in SZDL, in ko sem jih obvestila o našem projektu, so se z njim sicer strinjali, ampak da bi kaj svojega dodali, če so se že s tem ukvarjali, pa ne. Dobro smo sodelovali le s kolegi novinarji pri Izseljenski matici, še danes je tako. No, če takrat ne bi bilo naših izseljencev od Francije, Nemčije, Belgije in Holandije do Severne Amerike in Kanade, ki so nas sprejeli na svoje domove in nas vozili naokrog, tega ne bi speljali. Bivanje smo imeli plačano le tam, kjer ni bilo Slovencev. Vse je bilo narejeno bolj po volunterski poti. Dobili smo tisoč dolarjev od gospe Ane Krasna, ameriške Slovenke, pisateljice, ki je pokopana v Ajdovščini, neki Slovenec iz Kanade pa nam je poklonil sto dolarjev. To je vse.

Koliko oddaj ste naredili v tem ciklusu in koliko časa ste zanje porabili?

Dvanajst oddaj v sedmih letih. Začelo se je konec sedemdesetih, ko sem predstavila prvi osnutek na petdesetih straneh. Toda nismo veliko potovali, v Južni Ameriki sploh nismo bili, ker ni bilo denarja. Tja je šel le en snemalec s Slovenskim oktetom in nam prinesel nekaj posnetkov, pa je ena oddaja o Argentini celo uspela, deseta, Ob srebrni reki. S kolegico sva hodili od ambasade do ambasade, da bi dobili kakšne filme. V zvezi z Južno Ameriko sem pravzaprav želela obdelati obe emigraciji, politično in ekonomsko. Jaz sem Primorka in pri nas smo imeli v dvajsetih in tridesetih letih tega stoletja veliko ekonomsko emigracijo, ki pa je bila v resnici politična, saj je bil italijanski fašizem zelo vesel, da se je znebil naših ljudi, na veliko jim je dajal dokumente in odhajali so tisoči. Toda ta emigracija še danes ostaja neobdelana. Mogoče zato, ker tako kot aleksandrinke spada na področje, ki je bilo toliko let pod Italijo in se zanj niso kaj dosti zanimali.

Vsakršno izseljevanje je hudo za človeka, pa naj pride do njega iz političnih, gospodarskih ali kakšnih drugih vzrokov. Toda da gre mati stran od svojega komaj rojenega otroka, zato da bo z mlekom, ki ga nosi v prsih, dojila drugega in tako zaslužila denar, ker ga drugače pač ne more, je v današnjem času že tako pretresljivo, da se zdi skoraj nemogoče. Kaj ste pa vi občutili, ko ste se srečevali z aleksandrinkami, poslušali o njihovih usodah, pisali o njih?

Hudo, hudo mi je bilo. Zato tudi nerada govorim o tem, kajti še vedno je boleče. Če je moškega, gospoda dr. Karla Pečnika, ki je prvi strokovno pisal o njih, zabolelo, potem žensko še toliko bolj. Sedaj že tri dni ne mislim na nič drugega kot le nanje, izbrskala sem stare papirje, imam celo še celih petnajst kaset, na katere sem posnela pogovore s tistimi, ki so še žive, pa tega nisem mogla dati v knjigo, kajti bila bi predebela. Toda nekoč jih bom objavila v kakšni reviji, vsako zgodbo posebej. In še vedno si težko predstavljam, čeprav sem jih slišala že nešteto. Svoj sok, svojo kri dajati tujemu otroku in misliti pri tem na svojega! Ni čudno, da so se te bogate družine obotavljale, ali naj pokažejo svoji dojilji pismo od doma. Jokala bo, če ji ga pokažejo, še bolj pa bo jokala, če ji ga ne bodo, in če joka, ni mleka. To so bile strašne stvari. Dojilje poznamo sicer že iz rimskih časov, toda te niso imele drugega izhoda! Bili smo revna dežela, nekoč hlapci in dekle, veliko otrok, od katerih je le eden podedoval, drugi so morali od doma. Takrat je vse rinilo tja dol kot v procesiji, veste, bila je nuja. Zemlje ni bilo in treba se je bilo zaposliti, toda kje, saj ni bilo tovarn? Moški so hodili sekat gozdove v Istro in še dlje, kaj pa ženske? Če je dobila kakšno delo kot gospodinjska pomočnica – drugega takrat na Primorskem ni bilo.

Med njimi niso bile samo dojilje, temveč tudi služkinje in sobarice in največ so odhajale prav s primorskega konca. Toda zakaj ravno v Egipt?

Hodile so od vsepovsod. Veliko slovenskih deklet, veste, je bilo služkinj. Pred vojno so tudi beograjske ali zagrebške gospe želele imeti Slovenko. To je bilo nobel, kajti Slovenka je bila sposobna, čista, pridna, poštena in odlična varuhinja. Hodile so tudi na Dunaj in v Trst, toda zakaj bi šle tja za malo goldinarjev, če so jih v Egiptu lahko dobile tudi petkrat več? Še do prve svetovne vojne so tam imeli zlat kovanec. Pot v Egipt se jim je odprla potem, ko so zgradili Sueški kanal. Med Trstom kot velikim avstro-ogrskim pristaniščem in Aleksandrijo so sicer vozile ladje že na polovici prejšnjega stoletja, toda ko se je odprl prekop, so premožnejši, sposobni ljudje z Dunaja in od drugod, predvsem Judje, kar drli v Egipt, ki je nenadoma postal zelo privlačen. Ko so prišli tja dol, so si postavili podjetje, odprli banko ali družbo, kupili bombažna polja in seveda so želeli imeti ob sebi družino. In sedaj, kdo jim bo pa služil? Arabke pač že niso mogli pripeljati svoji ženi, kaj?

Kako pa so Slovenke vedele za ta dela? Ali so morda obstajale kakšne agencije, ki so jim priskrbele službe?

Največje mešetarstvo je bilo družinsko, vse je šlo po sorodstvenih zvezah, veste. Neka gospodinja je rekla: Moja prijateljica bi tudi rabila dekle, ampak hoče prav tako, kot ste vi. In je ta pisala domov: Pridi še ti. Pa so šle, kot v procesiji, sestra, mati, hči.

V svoji knjigi pišete, da so jih imenovali les Goriciennes in menda jih je bila večina res z Goriškega. Kako to?

Ker smo najbližje Trstu, Trst pa je bil takrat zelo povezan z Aleksandrijo in Egiptom, včasih se je potovalo teden dni, potem vedno manj in manj. Verjetno se tem ženam niti ni zdelo važno, kje je Egipt, verjetno še vedele niso, kje je. V prejšnjem stoletju je le redkokatera hodila v šolo. Toda vedele so, da je tam sestra, teta, sestrična, ki jih bo počakala pri ladji in jih peljala naprej. Potem so bile tam šolske sestre svetega Frančiška Kralja, reda, ki je nastal na pobudo Martina Slomška. Še pod Avstro-Ogrsko so iz Maribora odšle v Egipt, da bi učile otroke avstrijskih družin, in ko so prihajale te naše služkinje, so nekatere s seboj pripeljale tudi svoje otroke, in tako so potem poučevale tudi njih. Tudi v slovenščini.

Vendar se Cerkev ni ravno strinjala z odhajanjem naših deklet v Egipt. V knjigi navajate pismo biljenskega vikarja nadškofu v Gorico, v katerem pravi, kako bi bilo najbolje, če jim državni uradi sploh ne bi več izdajali vizumov.

Seveda se ni strinjala, kajti čim gre žena od doma, se dom razbije. Toda ko je bilo treba popraviti hišo ali odplačati dolgove – na prelomu stoletja, še pred tem in po prvi svetovni vojni -, so si mnoge rekle: Rajši kot da gre mož v Ameriko ali v Argentino, grem sama, kajti če gre on, bogvedi, če pride nazaj. Jaz bom pa prišla nazaj. In so se vračale, posebno mlada dekleta, potem ko so si zaslužila za doto. Toda nekatere niso imele te sreče. Ravno včeraj mi je ena izmed njih, ki danes živi v Bukovici, pripovedovala, kako je njena prijateljica odšla zato, ker je bilo treba plačati dolg na hiši. Če ga nisi vrnil, si izgubil imetje. No, ta gospa piše domov možu: Mislim, da sem poslala dovolj denarja za tisti dolg, ki sva ga imela; ali naj se vrnem? On pa ji odgovarja, da je dolga več. Se pravi, da ga je še dodatno naredil, ker ni delal. Menda je čez noč osivela. In tako so se lahko leta vlekla in vlekla. Po teh vaseh, to lahko kar rečemo, se je tudi veliko pilo na ta račun, veste. Pa še to. Še danes se sliši – predvsem iz moških ust, pa nisem nobena feministka – grde nazive za te žene in grde pripombe na njihov račun. Nisem pa naletela niti na en primer, da bi ženske katero omalovaževale, ravno obratno, priznavajo jim, da so naredile največ, kar so mogle za svojo družino. Tudi tiste, ki so šle, so nosile s sabo zavest, da so storile, kar so morale, da je bila to njihova dolžnost. Pa čeprav sta šla tudi življenje in mladost.

Kako so pa živele proč od doma, od družine in otrok?

Hudo je bilo. Največ je bilo solz, veste, pa to niso samo štorije. Ob nedeljah, ko so bile proste, so se srečevale v zavetišču šolskih sester v Aleksandriji ali v Kairu in si izmenjevale vesti od doma: kako tvoji, kako moji, ali naj še ostanem pri tej družini, če me maltretirajo, ali naj grem. Potem je prišlo do vojne in niso mogle domov. Sestre so bile izobražene in imele so pregled nad tem, kateri so dobri gospodarji in kateri so lahko tudi slabi. Sestra Franka iz Bukovice, leta 1974 sem jo srečala v Kairu, je dobila zlato priznanje od Sadata za svoje delo na področju dobrodelništva. In prav ona mi je pripovedovala, kako je bilo. Rekla je: Srečna sem, ker tega ni več, kajti to so bile same solze.

So bile morda med njimi tudi take, ki so ostale, zapustile moža in se znova poročile?

En tak primer poznam, za več pa ne vem, ker nisem delala statistike. Imeti bi morali veliko denarja in časa, da bi raziskovali naprej in šli po konzularne dokumente na Dunaj ali v Rim, kajti na tem področju so se menjale različne države. Svojemu filmu sem dala naslov po povesti Franceta Bevka Žerjavi letijo v nebo, to je zelo lepa povest, ki pa je napisana s stališča moške tragedije: kaj ostane možu, potem ko žena gre in mu zapusti otroka. Toda v tem zakonu, ki ga opisuje Bevk, ni bilo ljubezni, ona je odšla, ker je hrepenela po ne vem čem. Na koncu otrok umre, ona pa odide z nekom dol, v Afriko. No, hotela sem reči, da takih primerov ni bilo veliko, pa tudi takih ne, da bi se poročale z zelo bogatimi, niti z muslimani. Če pa se je že zgodilo, potem je taka prišla na slabše, kajti kot dobra Slovenka je delala za vse. No, tu je še en primer, ko je ena zelo obogatela, potem ko se je poročila z gospodarjem, ki je ostal vdovec. Živela je v Križu pri Trstu. Ampak kaj bo to, tukaj imava eno bogato, tam jih je bilo pa na tisoče revnih in ubogih.

Ko vas tako poslušam, se mi zdi, da jim ne bi mogli reči Lepe Vide, kajne?

Oh, kje pa, Lepa Vida nima s tem nobenega opravka, tu ni bilo nobenega hrepenenja, veste. Mogoče se je našla katera, ki je to hotela, toda v glavnem je bila nuja. In to ni hrepenenje, to je žalost.

Kdaj pa so pravzaprav nehale odhajati?

Naser je zapodil evropsko gospodo in s tem onemogočil delo tudi našim. Nekatere so ostale, ker zaradi prijateljstva s Titom ni preganjal Jugoslovanov in so tako celo prevzele skrb nad premoženjem gospodarjev.

Sedaj ste v pokoju, vendar ne verjamem, da ste brez dela. S čim se ukvarjate?

Tukaj, veste, je še toliko stvari, o katerih se da govoriti in ki se jih še ni nihče dotaknil. Zakaj? Prvič zato, ker so bili ti kraji pod fašizmom, in drugič, po vojni so dajali Slovenci na Primorskem otroke študirati pragmatične stvari, da bodo čimprej pri kruhu, saj veste, da ni bilo denarja, ne pa kakšne zgodovine umetnosti ali filma. Tako je tu dela, kolikor hočete, samo kopati moraš, če hočeš kaj najti. Pa veseliti te mora.

O TRPLJENJU ALEKSANDRINK:

“Svoj sok, svojo kri dajati tujemu otroku in misliti pri tem na svojega! Ni čudno, da so se te bogate družine obotavljale, ali naj pokažejo svoji dojilji pismo od doma. Jokala bo, če ji ga pokažejo, še bolj pa bo jokala, če ji ga ne bodo, in če joka, ni mleka.”

O SLOVENSKIH SLUŽKINJAH:

“Veliko slovenskih deklet, veste, je bilo služkinj. Pred vojno so tudi beograjske ali zagrebške gospe želele imeti Slovenko. To je bilo nobel, kajti Slovenka je bila sposobna, čista, pridna, poštena in odlična varuhinja. Hodile so tudi na Dunaj in v Trst, toda zakaj bi šle tja za malo goldinarjev, če so jih v Egiptu lahko dobile tudi petkrat več?”

O TEM, KAKO SO ALEKSANDRINKE ODHAJALE V EGIPT:

“Verjetno se tem ženam niti ni zdelo važno, kje je Egipt, verjetno še vedele niso, kje je. V prejšnjem stoletju je le redkokatera hodila v šolo. Toda vedele so, da je tam sestra, teta, sestrična, ki jih bo počakala pri ladji in jih peljala naprej.”

O DRUŽENJU V EGIPTU:

“Hudo je bilo. Največ je bilo solz, veste, pa to niso samo štorije. Ob nedeljah, ko so bile proste, so se srečevale v zavetišču šolskih sester v Aleksandriji ali v Kairu in si izmenjevale vesti od doma: kako tvoji, kako moji, ali naj še ostanem pri tej družini, če me maltretirajo, ali naj grem.”