Antifašisti

Članki

Vlado Makuc, španski borec

Šestindvajsetega aprila leta 1937, ko je bil v Guernici, mirnem rudarskem gnezdu na severu Španije, tržni dan, so nad mesto priletela nemška letala in ga do večera skoraj popolnoma zravnala z zemljo. Ubitih je bilo več kot 1600 ljudi, majhen del milijona, kot so se pozneje vse strani sporazumele, da je bilo mrtvih v treh letih spopadov med špansko republikansko vojsko in frankističnimi četami. Medtem ko sta francoska in britanska vlada pestovali svoje stališče o nevmešavanju v na videz državljansko vojno ter sta Nemčija in Italija odkrito pošiljali vojaško pomoč frankistom, Sovjetska zveza pa v manjši meri nasprotni strani, se je od jeseni 1936, od bitke za obrambo Madrida, do umika zadnjih enot španske republikanske vojske januarja 1939 v mednarodnih brigadah približno 35 tisoč prostovoljcev iz 53 držav borilo za eno stvar: proti fašizmu. Tam je bilo tudi približno 1800 Jugoslovanov in med njimi več kot petsto Slovencev, največ med posameznimi narodi glede na število prebivalcev. Vrnila se jih je komaj polovica, le redki niso bili ranjeni ali hudo bolni. Večji del jih je pozneje padel v partizanih.

Vlado Makuc, eden od osmih živečih slovenskih španskih borcev, je bil v Španiji od jeseni 1937 do marca 1939. “Veliko stvari bi vam rad povedal,” mi je rekel, ko sva se srečala prejšnji teden, “ampak zdaj je že tako pozno.” Priznam, da najprej nisem natanko vedela, kaj je imel v mislih: svojih 85 let, ko streli, kriki in eksplozije granat tudi v spominu niso več tako glasni; skoraj šestdeset let, od kar so poraženi zapuščali katalonsko fronto; ali popoldansko uro, ko bi morda moral k počitku. Nazadnje sem se spomnila skromnega števila zadetkov, ko sem v NUK-ov računalnik vtipkala geslo španski borci; polprazne mape radijske dokumentacije, v kateri so še tisti redki članki na to temo nosili letnico 1986 in manj; polemik z začetka devetdesetih let, ko se je demokratična javnost v samostojni Sloveniji spet enkrat spraševala o menda astronomsko visokih pokojninah in drugih privilegijih nekdanjih španskih prostovoljcev. Ne razumem, sem se nato čudila, saj sta se obe, naša nekdanja in sedanja država, radi postavljali, da temeljita na protifašističnih vrednotah. In prvi, ki ste se zanje borili, ste bili vi! Tisti, ki ste šli v Španijo. “Vem,” mi je odgovoril, “tudi sam sem se veliko spraševal, zakaj in komu se moramo kot paglavci nenehno opravičevati za svoje ravnanje. Odgovora nisem našel.” Zato se o tem nisva več pogovarjala.

Zakaj ste odhajali v Španijo?

Veliko razlogov, veste, je bilo za to, veliko različnih interesov, toda vsem, ki so odšli, je bilo skupno, da so se bili pripravljeni žrtvovati za idejo. Večina jih je bila komunistov, vendar ne vsi. Kot izrazit levičar sem bil pripadnik predvojnih mirovnih in ljudskofrontnih gibanj, čeprav nisem bil komunist. Tudi s čisto politiko se nisem nikoli ukvarjal, bolj z družbenimi gibanji. Še po tej naši zadnji, slovenski vojni sem bil dejaven član mirovniškega gibanja, bil sem eden od najstarejših. Kar prijetna druščina je bila to, radi so me sprejeli, čeprav sem bil med njimi kot nekakšen Abraham. Takšno sodelovanje je veljalo tudi takrat: ljudje enakega mišljenja, ki nismo bili za dnevno politiko, niti za strankarstvo. Potem je pa tako: če samo govoriš, si ena božja reva, če nič ne narediš, ko pride čas za to. Udejaniti, kar govoriš z besedami, za to nam je šlo.

Stari ste bili 23 let, vojsko ste že odslužili, čakala vas je prihodnost, služba pri železnici, a ste se vendar odločili, da pustite vse in se greste borit na drugi konec Evrope, v tujo deželo.

Mladi ljudje imajo vedno toliko pomembnejših in prijetnejših stvari za početi, toda nas so naravnost prisilili, da smo se ukvarjali s fašizmom, tako kot smo se. Tolminec sem, čeprav sem na Primorskem vedno živel bolj v sanjah kot v resnici. Tam sem doma, še danes to čutim, čeprav nisem tam rasel. Po prvi svetovni vojni so se primorski ljudje raztepli po vsem svetu, ker so jih preganjali fašisti in ker niso imeli od česa živeti, čeprav so opravljali najbolj garaška dela. Tudi moj oče, železničar, ni hotel živeti pod Italijani – in tako smo odšli v Jugoslavijo. Leto dni smo prebivali kar v železniškem vagonu v Šiški. Primorci so veliko dali na Jugoslavijo, veste, več, kot si je zaslužila. Ko je fašizem napadel republiko Španijo in vlado Ljudske fronte, je bila odločitev lahka. Z Voluntarios internacionales por la Libertad smo fašizmu postavili prvi jez.

Zahodne države so se ob frankistični vstaji odločile za politiko nevmešavanja, Francija je zaprla meje s Španijo, jugoslovanska policija ni izdajala viz in potnih listov. Poti, po katerih ste odhajali, so bile bržkone zelo zapletene.

Vem za človeka, ki je vso pot od Ljubljane do Pariza ležal na železniškem podstavku pod spalnim vagonom ekspresnega vlaka, med kolesi, in to pozimi. Ljudje so si izmišljali vse mogoče načine. Takrat sem bil aktiven uslužbenec na železnici v Ljubljani in sem ljudi, ki so prihajali iz Bosne in drugod, vozil čez mejo. Drugi so šli z izgovorom. Jaz, na primer, sem državo zapustil popolnoma regularno, zaprosil sem za potni list, češ da grem v Pariz na svetovno razstavo. Ustavil sem se v Benetkah, kjer sem imel prijatelja, slikarja Staneta Kumra, in skupaj sva šla na Bienale, ki je potekal ravno takrat. Nato me je pospremil do Padove, in ko sta najina vlaka odpeljala vsak v svojo smer, moj v Pariz, njegov nazaj v Benetke, sem ga pozdravil s stisnjeno pestjo, čeprav je okoli mrgolelo fašistov. Mlad človek, kaj hočete. To je bil moj zadnji pozdrav domovini.

Na poti ste verjetno imeli napeljane zveze, ki so poznale kanale do Španije.

Seveda, v Parizu smo ostali nekaj dni, da se je zbrala večja skupina. Ko sem prispel, sem vedel, kam moram, za to je skrbela organizacija – dr. Bebler je bil zraven, pa inženir Gustinčič, oče našega novinarja Jurija. Pred odhodom so nam naredili pravo pridigo, kako naj se obnašamo, predvsem pa so nam rekli: fantje, še imate čas, da se vrnete domov. Tam boste vojaki, podvrženi vojni disciplini, morda ne pridete živi nazaj. Nihče se ni javil. Človek, ki se je za nekaj odločil ali se celo junačil pred vrstniki, ko je odhajal, ne bi nikoli privolil v vrnitev. To je bila stvar časti.

Kaj pa doma? Sta oče in mati vedela, da odhajate

Najbrž sta.

Pa jima niste povedali?

Ne, rekel sem, da grem študirat v Pariz. Toda verjetno sta vedela, a tega nista pokazala.

In kaj je bilo potem, v Franciji, kdo vas je vodil?

No, z vlakom smo se peljali do Perpignana, tam smo nekaj dni bivakirali, da se nas je znova nabrala večja skupina, zdaj smo že bili različnih nacij. Do Pariza smo bili namreč samo Jugoslovani. Tri dni smo čakali signal, da se lahko odpravimo, nato smo se napotili čez Pireneje. Seveda smo se tihotapili. Prvi stik s Španci, se spominjam, smo doživeli z graničarjem, ki nas je odpeljal v večji kraj, kjer je bila velika kasarna, nekakšna vojašnica, vdelana v skalo. Tam smo dobili orožje, zelo slabo orožje, veste, čeprav so ga Rusi visoko zaračunali. Toda republikanci so pač vzeli, kar so dobili, čeprav je bilo tega malo, pa še s slabo kakovostjo je bilo obdavčeno. Frankisti so od Italijanov in Nemcev dobivali veliko več orožja, in to veliko boljšega, vendar ga tudi oni niso dobili zastonj. V politiki je tudi danes tako: če ti nekdo da denar, ga ne da kar tako, temveč poskrbi, da se mu izplača. No, vlak, s katerim smo se peljali naprej, se je ustavil blizu Ebra. Ženske, domačinke, so nas čakale s polnimi jerbasi pomaranč in jih stresale skozi okna. Tako so nas sprejeli Španci.

Se še spominjate, kdaj ste bili prvič na bojišču?

Seveda se. To je bilo v Aragonu pri Zaragozi, blizu kraljevine Don Kihota. Zanimivo, veste, veliko sem bral Cervantesa, ne da bi vedel, da bom tudi sam hodil po tistih krajih. Ko sem se vrnil iz Španije, sem Don Kihota bral povsem drugače. Ne poznam pisatelja, ki bi tako zvesto prikazal svoj narod, kot ga je Cervantes v Don Kihotu in Sanču Pansi. Prav takšni so, Španci. Zelo imam rad špansko ljudsko glasbo in njihove plese. Poznate flamenko? O, to vam kar zagorijo ušesa! Ali ste kdaj opazili, da se ti ljudje pri plesu sploh ne smejijo? Ker je izpoved in ker ga jemljejo zelo resno. Njihovo življenje je bilo takrat hudičevo klavrno, tri milijone ljudi je bilo nepismenih, na sto vojakov so imeli enega generala, na univerzi v Salamanki pa so se učenjaki pričkali, kateri jezik govorijo angelci – in vse bogastvo je bilo v rokah veleposestnikov in cerkve. Še to vam bom povedal. Ko smo bili na fronti, je bila poljska kuhinja daleč stran, tako da je hrana do nas prihajala že mrzla. Nato so kuharji zahtevali, da jim pripravijo ognjišče v bližini frontnih črt, ker da morajo za fante, ki se borijo v prvih vrstah, dobro kuhati. Pa se je zgodilo, da je prva granata padla naravnost na kuhinjo. Nepredvidljivi so, ti Španci.

Kako ste se počutili, ko ste se prvič znašli sredi ognja? Ko ste okrog sebe videli umirati ljudi?

To je težko opisati, veste. In človek vse pozabi, tudi take stvari. Ampak povedal vam bom zgodbo. Naši izvidniški skupini je bilo naročeno, naj ugotovi nove sovražnikove položaje. Previdno smo se pretikali skozi grmovje in prispeli do manjše čistine pod hribom, s katerega bi utegnila pretiti nevarnost. Končala se je z jarkom, do katerega je bilo treba priti čimprej, da bi bili skriti sovražnikovim očem. Preden smo drug za drugim pritekli do globeli, je nekaj korakov pred njo zaropotala strojnica in izstrelki so v dolgem rafalu preorali zemljo tik pod nogami. V normalnem življenju si je težko predstavljati, kako se vsako živo bitje v izjemnih okoliščinah samodejno odzove na nevarnost. S skokom, ki bi nam ga zavidal vsak športnik, smo dosegli rob in ob naslednjem rafalu smo se že prevalili v kotanjo. Ob skoku se je primerila nesreča, takrat skoraj enaka nevarnosti, ki smo se ji pravkar umaknili. Iz moje torbice je padla dragocenost, košček skrbno varovanega, iz bele riževe moke spečenega kruha, ki je ostal na čistini. Sedel sem v globeli in razmišljal o razdalji, ki me loči od kruha, in o sovražniku, ki preži s prstom na sprožilcu. Kako bi ga ugnal in povrnil izgubljeno? Pod grmom je ob meni ležal mrtev vojak. Z odrevenelim prstom, uperjenim nekam v daljavo, kot da bi me hotel v zadnjem trenutku opozoriti na misel, ki je umirala z njim. Svarilo, ki je bilo moja odločitev. Odrekel sem se kruhu in se odpravil po globeli za svojo skupino.

Veste, sploh si ne znam predstavljati strahu, ki ste ga morali občutiti.

Človek s fronte dobi neko posebno lastnost. Če te ni strah, si lahko samo nor. Seveda nas je bilo strah, toda naša misija je bila veliko pomembnejša od strahu. Ko so frankisti spomladi 1938 prebili našo fronto in razdelili Španijo na dve polovici, je morala prav naša izvidniška skupina iti čez. Ponoči smo hodili štiri dni, ker nismo vedeli, kje so sovražniki, eni so se umikali, drugi so zasedali njihove položaje, vse je bilo zelo zmedeno. Bili smo brez hrane, ampak zanimivo, v takšnem položaju nisi lačen, tudi izmučenosti ne čutiš, premikaš se kot avtomat. Hodili smo bolj po občutku, dokler se nismo nenadoma znašli sredi sovražnikovega tabora. K sreči nas niso opazili, z rokami in drugimi znaki smo si pokazali, da se moramo čimprej pobrati od tam. Lahko bi se zelo slabo končalo.

Ste bili kdaj ranjeni?

Ranjen nisem bil, pač pa sem bil blagoslovljen z rano na želodcu. Hrana namreč ni bila bogve kaj, včasih je bila, pa spet ne, pa še s kovinske posode sem ves čas po malem jedel cink. Sicer pa, kot sem vam že povedal, spominjam se, da smo dobivali bel kruh iz riževe moke. To je bil tak kruh, da je bilo veselje. Pa paella valenciana, imenitna reč. Moja žena jo kdaj poskuša pripraviti, pa ji nikoli ne uspe.

So bile mednarodne brigade nacionalno mešane – ali pa ste se držali skupaj po narodnostih?

Jugoslovani smo bili zbrani v bataljonih Djuro Djaković in Dimitrov, Primorci, ki jih je bilo med Slovenci največ, so bili delno z nami, povečini pa v brigadi Garibaldi. Kot II. četa bataljona Djuro Djaković je bila novembra 1937 v mestecu Tamarite v Aragonu ustanovljena slovenska četa Ivan Cankar. Bojno zastavo so sešile žene naših rudarjev iz severnofrancoske province Pas de Calais. V moji četi niso bili vsi Jugoslovani. Zaradi padlih je bilo vse več izpraznjenih mest, ki jih ni bilo mogoče nadomestiti z novimi, ker je prihajalo čedalje manj prostovoljcev, zato so jih zasedli Španci. Kar zadeva naše brate z juga, so bili včasih malce preveč gospodovalni. Saj smo se razumeli, bili smo prijatelji, ampak oni so se imeli za od boga posvečen narod, njihova mentaliteta je bila povsem drugačna od naše. Recimo, nekdo obere drugemu hruško in mi rečemo: to je pa grdo naredil, oni pa: a sad ga je nadmudrio! To dvoje ne gre skupaj, veste, in temu smo se izmikali.

Kdaj ste se zavedeli, da vojne ne morete dobiti?

Ko se je januarja 1939 začela fašistična ofenziva na severni del čez pol presekanega republikanskega ozemlja, na Katalonijo, smo ostali na južni strani. Frankisti so nas zlomili, ker so imeli veliko premoč v številu vojakov in materialu. Veste, takrat je bila povsem enaka situacija v mednarodni skupnosti, kot se danes dogaja v zvezi z Bosno. Veliko govorjenja, naredilo pa se ni nikdar nič. Skozi smo padli, kot se reče. Pred to ofenzivo so postavili zahtevo, da se morajo vsi tujci odstraniti z bojišča, mednarodni prostovoljci pa demobilizirati. Da imajo sami desetkrat toliko nemških in italijanskih vojakov v svojih vrstah, tega niso priznali! Jasno, da jim nismo bili kos. Med našimi, ki so ostali in ki so se v tej ofenzivi vrnili na fronto, jih je na oni strani, pri Barceloni, veliko padlo. Borili so se za izgubljeno. Jaz nisem šel. To ni bilo junaško, vem, toda videli smo, da nima smisla riniti, ker ne moremo ničesar doseči. Ko smo zapuščali Španijo, so nas Francozi internirali; nekateri so bili v taboriščih tudi po pol leta. Nato se je začela druga svetovna vojna, nekateri so šli v francosko vojsko, drugi smo se raztepli. Franco je s svojo hordo zmagal in kazalec časa je odtlej tekel drugače.

Kaj vas je čakalo doma, ko ste se iz Španije vrnili v Ljubljano?

Jugoslovanska policija me je pri priči zaprla. Za tistega, ki me je zasliševal, sem vedel, da je Primorec. Priznal sem, da sem bil v Španiji, ker sem vedel, da tudi oni to vedo. Mislil sem si, če bom lagal, ne bodo verjeli niti tistemu, kar je res. Zakaj sem šel, me je spraševal. Ker sem imel svoje račune z Italijani, sem mu odgovoril. Navdušenja sicer ni pokazal, ampak verjetno mu je bilo všeč, kar sem rekel, saj me je izpustil. Tega človeka so Nemci pozneje obesili. S starši smo bili vedno istih misli. Moja mama je bila korajžna ženska, vso vojno je bila aktivistka. Osvobodilna fronta jo je postavila, da je na našem območju po hišah pobirala obleke, srajce, nogavice. In je hodila od vrat do vrat. Nasproti so živeli precej hudi domobranci, pa ji ni nič branilo, da jim ne bi rekla: le glejte, da boste kaj dali, sicer boste že videli, kaj bo. Najbrž so jo imeli za malce prismojeno, ker se ji ni nič zgodilo.

Kako ste preživljali drugo svetovno vojno?

Bil sem prometnik v Dobovi, to je bila obmejna postaja, ob prihodu vsakega vlaka je bil navzoč kakšen nacistični vojak, za kontrolo, jaz pa sem mu pred nosom vozil ljudi čez, takoj za postajo je bilo koruzno polje, imenitna postojanka. Na železniški direkciji je bilo polno članov Osvobodilne fronte. Veliko smo se ukvarjali s sabotažami na progah in na postajah. Vlaki imajo pri kolesih kovinsko posodo, v kateri je olje. Saj veste, da se kovina oriba, če daste pesek noter, kaj?

Ko sem po knjižnicah in arhivih iskala gradivo o španskih borcih, sem odkrila, da je bilo – glede na velikanski delež pričevanj in virov o NOB, revoluciji in političnih dogodkih iz tistega časa – o vas napisanega zelo malo. Kako to?

Državi se je zdelo bolj malo vredno, kar se je počenjalo v Španiji. Veljalo je splošno mnenje, češ, v Španijo gredo, v tujo deželo, kaj pa imamo mi od tega? Tako so razmišljali tisti, ki so bili bolj politično usmerjeni, “strankaši” se ne borijo za domovino, ampak za svojo stranko. Veste, naša udeležba v španskih bojih ni bila romantična avantura posameznikov, kot je bilo mogoče večkrat slišati. O tem bi bilo treba več govoriti prej, zdaj je prepozno. Takrat nas je bilo skoraj šeststo Slovencev, danes nas je živih samo še osem.

Kako ste živeli s spomini na špansko vojno?

Še vedno sem bil mlad in mlad človek prežene vraga iz svojih sanj, ne čuti skrbi, kot jih starejši. Danes se zavedam, da sem star in da grem počasi nekam na kraj.

Ste se počutili poražence, ko ste se vrnili domov? Da niste dosegli tistega, za kar ste se šli borit?

Saj smo dosegli, kar smo hoteli. Pozneje.

Ste kdaj pomislili, da se borite v vojni, ki ni vaša?

Saj je bila! To je bila vojna proti fašizmu. Prostovoljci se nismo tepli s Španci, spopadli smo se s fašisti. To je bil prvi oboroženi boj proti fašizmu – in tako smo ga tudi sprejemali, razen redkih, ki so se ravnali po politični računici, recimo stalinistični. Toda to ni bila naša stvar. Veste, takrat smo hitro doumeli, da dogodki v tej, za nas odmaknjeni in tuji deželi niso le upor nezadovoljnih generalov proti republiki, ki je vzela privilegije izkoriščevalskemu razredu, temveč tudi to, da je ta dežela poligon za prvi oboroženi udar fašizma. In zato smo ta boj sprejeli kot svoj lastni boj.

Ste srečali Dolores Ibarurri? Ste jo kdaj poslušali?

Takrat, ko je bilo rečeno, da se morajo tujci umakniti z bojišča, so nam v Barceloni priredili slovo. Dogodek in veliko govoranc, kot ponavadi. Tam je bila tudi Dolores. Vsi smo jokali. Pa ne zaradi tistega, kar je govorila, ampak zato, kako je to povedala. To je bila čudovita ženska, veste, bila nam je kot mati.

 

 

Mojca Širok © Mladina, Št. 16 (22.IV.1997), str. 34-38.

To spletno mesto uporablja piškotke, da z njimi lažje zagotavlja storitve, prilagaja oglase in analizira promet. Če uporabljate to spletno mesto, se strinjate z uporabo piškotkov. Več informacij

To spletno mesto uporablja piškotke, da z njimi lažje zagotavlja storitve, prilagaja oglase in analizira promet. Če nadaljujete z uporabo tega spletnega mesta, ali kliknete Sprejmem, se strinjate z uporbo piškotkov.

Zapri