Marko iz NBA

Članki
Marko Milic

Marko Milič, prvi slovenski košarkar v ameriški ligi NBA.

Sploh ni tako ogromen. V višino ne meri več kot dva metra in kadar kupuje čevlje, ne išče številke, večje od oseminštirideset. Pravi drobižek za tiste ameriške hruste.

Pa vendar ni niti pomišljal, da ne bi šel igrat košarke na drugo stran Atlantika, potem ko se mu je za to ponudila priložnost. Oba starša sta bila športnika, atleta, in tudi on se je še kot deček preizkušal v atletiki, pa vaterpolu, dokler ni začel metati žoge na koš, ker je bilo to najbolj zabavno in so to počeli vsi njegovi prijatelji. Dvanajstleten je zaigral za kranjski košarkarski klub Triglav, na sedemnajsti rojstni dan pa je podpisal triletno podgodbo z ljubljansko Olimpijo. Kmalu ga, državnega reprezentanta, niti avtomobili, parkirani na igrišču, niso mogli zadržati, da ne bi poletel čeznje in zabijal žog v koš. Marko Milič se odriva, kot da bi imel v telovadnih copatih vdelane vzmeti.

Lani se je besil po koših najmočnejše košarkarske lige na svetu. Razočaran? Navdušen? Bogat? O takih stvareh smo ga spraševali prejšnji teden, potem ko se je vrnil v domovino. Za enkrat samo na počitnice.

Preden si odšel v ZDA, so se v slovenskih novinarskih in strokovnih krogih spraševali, ali ni bilo to morda prezgodaj. Kaj meniš zdaj, ko je prva sezona v NBA za tabo?

Da je bil to pravi trenutek za odhod. Doslej sem z Olimpijo igral na najvišji ravni, ki je v Evropi mogoča, z drugimi evropskimi klubi res še nisem poskusil, ampak to si lahko prihranim za pozneje. Sedaj, ko sem še mlajši, mi ni težko tudi par sezon sedeti na klopi in se učiti. Še imam potrpljenje. Če bi bil pa starejši, pri šestindvajsetih, na primer, in bi se v Evropi že izkazal, si naredil ime in bil finančno preskrbljen, je vprašanje, če bi bil še toliko motiviran, kot sem sedaj. Sedaj mi ni težko vsak dan trenirati kot norec, še in še trenirati in čakati na priložnost. Pozneje ne vem, če ne bi, tako kot že kar nekaj evropskih igralcev, po par mesecih v NBA, ko ne bi šlo vse po načrtu, spakiral kovčke in se vrnil domov.

Napovedovali so ti bleščečo prihodnost v evropski košarki glede na to, da te menda odlikujejo vse lastnosti sloga NBA, ki naj bi ti tukaj veliko bolj služile kot na oni strani. Ti si se pa odločil, da greš kar takoj med volkove.

Ampak zame je NBA tako velikanski izziv! Če se v Evropi zjutraj zbudiš, potem ko imaš za sabo dobro tekmo, dobro tekmo pri najboljši ekipi v Evropi, že res, da imaš dober občutek, toda hkrati veš, da v Ameriki obstaja še toliko in toliko boljših igralcev. Če pa se v Ameriki zbudiš, potem ko si premagal, ne vem, Chicago Bullse ali Los Angeles Lakerse, veš, da ni boljših košarkarjev na svetu, in veš, da si tudi ti v sami špici. Nisem gledal ne na denar, ne na nič drugega kot le na to, kam me vleče srce. In srce me je vleklo v Ameriko, k njihovi košarki.

Kako so te – Evropejca, pa še mladega in z malo izkušnjami povrhu – sprejeli v Ameriki? Kajti ni veliko evropskih košarkarjev, ki so uspeli v ligi NBA.

Od začetka je težko. Za letos sem bil najbolj vesel, da sem si pridobil nekakšno spoštovanje soigralcev, svojih trenerjev in tudi drugih trenerjev v ligi. Najtežje si je narediti ime in mislim, da se mi je letos to posrečilo. V Evropi sem bil že dokaj znan med košarkarskimi strokovnjaki, ameriški trenerji pa zelo malo sledijo evropski košarki in nanjo gledajo zelo podcenjevalno. Tudi soigralci te od začetka kar malo postrani gledajo, češ, poglej ga, Evropejčka, slučajno je dobil priliko. Pa saj sploh ne vedo, kaj se tukaj dogaja. Spraševali so me take traparije, kot na primer, če v Evropi sploh treniramo ali če nam sploh kaj plačajo. Drug drugega dražijo, češ, če ne boš dobro igral, te bomo pa poslali v Evropo.

Torej je res, da v NBA obstaja nekakšna diskriminacija evropskih igralcev?

Ja, če ne prav to, pa gotovo nekakšen posmehljiv odnos, na evropsko košarko pa sploh gledajo zelo zviška. Velikokrat se dogaja, da kakšni ameriški veterani, starejši igralci, ki ne morejo več igrati v NBA, pridejo v Evropo. Za NBA so že preslabi, tukaj pa so največje zvezde. Seveda se potem tam vsi režijo, češ, če pa še ta, ki je pri nas že veteran, lahko v Evropi igra tako dobro, kakšna smešna liga mora to biti. Pa še veliko jih ima Evropo za pač eno samo veliko Evropo. Ko sem jim začel razlagati, kje je Slovenija, je bila to prava muka. Za Italijo so še nekako slišali, ker pač vsi jedo špagete.

Kako si pa ti doživljal ZDA, pa ne mislim samo njihove košarke? Kakšna je razlika med tvojim Kranjem in Ameriko?

V vsakem mestu, v katerega sem prišel, sem si vzel uro ali dve, da sem se sprehodil naokoli, pa po lokalnih gostilnah in barih, da sem vsaj malo začutil mestni utrip. Ljudje tam živijo tako zelo različno, eni so izjemno bogati, drugi pa tako revni, da te glava boli, ko jih gledaš na cesti. Pri nas imajo eni malo več, drugi malo manj, ampak za življenje imajo vsi dovolj. V Kranju je audi statusni simbol, kdor ima audija, ta je bogat, vsi pa imajo vsaj toliko, da lahko preživijo. V Ameriki pa ne, v Ameriki jih pol živi kar na cestah, pol pa ima po tri mercedese in še ferarija zraven. V kakšnem življenjskem slogu sem, na primer, jaz živel letos! Imeli smo svoj avion, na avionu pa vsak svojo stevardeso in vsak svojo televizijo. Stalno so nas stregli. Stanovali smo v hotelih, ki si jih, če bi šel sam na počitnice, nikoli v življenju ne bi mogel privoščiti. Hoteli, v katerih stane soba od 300 do 800 mark na noč. Zame je bilo vse to zelo novo, ampak te stvari sem sprejemal, češ, srečo imam, da sem v takem položaju, in ne, kot da je to samo po sebi umevno. Bil sem hvaležen in sem se poskušal čimveč naučiti. In učil sem se ne samo o košarki, temveč tudi o vseh drugih stvareh okoli nje, ker košarka je tam ena velika mašinerija. Ko je enkrat toliko denarja vpleteno v šport, potem je to biznis, Američani mu pravijo entertainment, in ni važno le, kdo je boljši košarkar, temveč tudi, kdo je bolj komercialno pokrit, kdo ima več reklam, kdo ima višjo pogodbo, ker ta tudi več igra. Tukaj sem bil navajen, da tisti, ki je boljši igralec, pač dobi višjo minutažo.

Misliš minutažo na igrišču?

Ja, če imaš konkurenta, ki ima pogodbo za pet milijonov dolarjev, ti pa za pol milijona, je to tako, kot da bi bil že na samem štartu on deset metrov pred tabo.

Najprej si zaigral pri klubu “76-ters” iz Philadelphije, od koder so te že čez nekaj mesecev prodali v Phoenix “Suns”. Z evropskega stališča zgleda to precej čudna kupčija. Kako sploh potekajo dogovori o nakupih in pogodbah in ali imajo igralci sploh kakšen vpliv nanje?

Philadelphia me je izbrala – Američani temu rečejo – na “draftu”, na naboru. Vsaka pozicija na “draftu” ima številko in za vsako številko se ve, koliko denarja lahko z njo dobiš. Jaz sem bil pozicija štiriintrideset in pogodba s to številko je vredna 250.000 dolarjev. Višje si, več denarja potegneš.

Kdo pa daje te številke in določa vsote?

Funkcionarji lige NBA, te številke so znane, po ameriških časopisih se stalno pojavljajo podatki o tem, koliko kdo zasluži. Ko si “draftiran”, se ne moreš več pogajati za pogodbo, tako da ni od tebe odvisno, ali lahko dobiš višjo ali manjšo vsoto. Pogledaš, štiriintrideseta pozicija, aha, to je toliko in toliko denarja. Tako sem šel najprej v Philadelphijo. To, da sem zamenjal klub, pa se je zgodilo na mojo pobudo. S svojim položajem nisem bil zadovoljen, ker name niso resno računali, da bi jim pomagal pri igri. Prejšnjo sezono, še pred “draftom”, sem treniral s kakšnimi sedmimi klubi, kajti v navadi je, da klubi igralce prej preizkusijo, pa še osebno jih tako že prej spoznajo. Treniral sem tudi v Phoenixu in tam so me imeli zelo radi. Hoteli so me vzeti že na “draftu”, pa jih je potem Philadelphia prehitela. Svojega menedžerja sem nato prosil, če bi lahko poklical v Phoenix in vprašal, če se še zanimajo zame, in oni so se, tako da so se potem sami dogovorili s Philadelphio. Svojega igralca, veterana Toma Chambersa, eno izmed legend ameriške košarke, so poslali k Philadelphii, mene pa v Phoenix. To se v Ameriki zelo pogosto dogaja tudi med sezono. V Evropi si navajen, da podpišeš dve, tri ali štiriletno pogodbo, se pri nekem klubu ustališ in si potem miren, tam se pa vse tako hitro spreminja.

Marko MIlic

Verjetno si bil precej evforičen, ko si se kar naenkrat znašel na klopi NBA, potem pa ugotovil, da do parketa sploh ne prideš. Ti je bilo hudo, ko si po cele tekme presedel?

Zelo mi je bilo hudo. Tako blizu pa tako daleč, kaj? V Philadelphiji sem si že vse uredil, za hišo sem plačal za leto vnaprej, pohištvo za leto vnaprej, prijatelje sem povabil na obisk. In tako sedimo nek petek zvečer, šest prijateljev, pa moja punca, ravno tisti dan so prišli, ko me pokliče moj agent. Kaj delaš, pravi, nič, sem rekel, prijatelji iz Slovenije so prišli k meni za dva tedna, pa gremo malo ven. Usedi se, je rekel in jaz se usedem, jutri ob desetih imaš avion za Phoenix. Kakšen šok je bil to! Jaz se nisem vajen seliti kar tako na hitro, ampak potem, ko sem malo premislil in ugotovil, da grem pač v boljše okolje, na boljši položaj, je bilo pa to tako olajšanje in tako dobra vest! In res sem bil drugi dan na avionu, kolegi in punca pa so potem tisti teden moje stvari spravljali na tovornjak.

V Sloveniji točno vemo, kdaj si na kakšni tekmi zaigral, pa čeprav samo za minuto, in ko novinarji poročajo o rezultatih, ki jih je dosegel tvoj klub, vedno povejo še, ali si nastopil ali ne. Ko med tekmo tam sediš in čakaš, veš, recimo, da te bo trener tisti dan poslal v igro, ali se tega ne ve vnaprej?

Z novinci, “rookies” nam pravijo v Ameriki, je tako, da morajo biti stalno pripravljeni. Včasih dobiš priliko, včasih pa ne, nikoli pa ti trener ne reče, pripravi se, danes boš igral. Včasih se zgodi, da te tri tekme zaporedoma pokliče, pa igraš deset minut, potem pa tri tekme pozabi nate. Takoj ko sem prišel v Phoenix, smo že drugo tekmo igrali v Chichagu proti Bullsom. Prej sem Michaela Jordana in te slavne igralce videl samo po televiziji in na plakatih. Kar naenkrat pa se naš trener začne dreti: Mark, Mark! Jaz sem komaj prišel v klub, pa še enemu od mojih soigralcev je ime Mark. Jasno, da sem mislil, da kliče njega, še dregnil sem ga, češ, daj, vstani. On me pa pogleda in pravi: saj kliče tebe. In trener spet Marko, Marko! Jaz ga pogledam, pojdi noter, se dere, pojdi v igro! Uh, pismo! Skočim v zrak, raztrgam trenerko, vržem hlače s sebe, koga krijem? Jordana, Jordana kriješ! Odletim na igrišče, tam pa trideset tisoč ljudi, jaz pa na Jordana. Kar temnilo se mi je pred očmi, sploh nisem vedel, kaj se dogaja. Šele zvečer sem potem razmišljal, pismo, sem si rekel, saj je bila kar dobra tekma… proti kateremu sem pa igral? Proti Jordanu? In še zmeraj mi ni bilo nič jasno. Sem bil kar malo v transu.

Ali so te pred sezono poslali v šolo za mlade, nove igralce, ki jo organizirajo v NBA?

Ja, vse mlade igralce, ki pridejo v NBA, najprej pošljejo za pet dni v nekakšen kamp, kjer jih pripravijo na vse, kar jih poleg košarke še tam čaka: kako se moraš obnašati z mediji, kako vlagaš denar in take reči. V Washingtonu nas je bilo tako kakšnih petdeset novincev, samih zbegancev. Večinoma ameriški študentje, ki so prišli iz univerzitetne lige, potem dva iz Avstralije, iz Evrope pa en Francoz in jaz. Igralci na univerzah namreč niso plačani, sedaj, v NBA, pa se bo začel okoli njih vrteti velik denar, zato jih pripravljajo na to, kakšnih ljudi naj se izogibajo, kakšne so sankcije, če jemlješ mamila, če jemlješ podkupnine.

Kako NBA sploh deluje? Po kakšnih pravilih se ravna?

V NBA je devetindvajset klubov, pred dvema letoma jih je bilo le sedemindvajset, potem pa so nakdnadno prijavili še dva kanadska. Sedaj hočejo delovati veliko bolj globalno in se razširiti še na Kitajsko, pa v Evropo. Deluje pa tako, da se najde nek multimilijonar, ki je pripravljen vložiti najmanj sto petdeset milijonov dolarjev začetnega kapitala v nek klub. Toliko mora namreč imeti denarja, da mu tistih dvajset ali trideset funkcionarjev NBA sploh da zeleno luč, da lahko svoj klub prijavi v tem tekmovanju. Nato si izbere ljudi, ki bodo delali z njim, skupaj poiščejo trenerja, trener si izbere pomočnike in nato se odločijo, kakšne igralce hočejo in lahko dobijo. In potem so tu še sponzorji. Če, recimo, neko športno podjetje, na primer Nike, investira v klub in še posebej v kakšnega igralca, potem bo tudi klub tega igralca bolj izpostavljal, mu dajal več možnosti za igranje, več se bo pojavljal na intervjujih. To je vse povezano. Za novince pa prva tri leta velja samo eno: learn and experience, uči se in izkusi.

Lani je klub iz Minneapolisa z enim najbolj obetajočih mladih igralcev lige NBA Kevinom Garnettom podpisal pogodbo, po kateri bo mladenič v šestih letih dobil stopetindvajset milijonov dolarjev, torej dobrih dvajset milijonov na leto. Direktor tamkajšnje največje letalske družbe Northwest Airlines jih na leto zasluži 6,7. Kaj meniš o tem razmerju?

Že res, da v Ameriki dajejo velike denarje, vendar jih dajejo tako premišljeno, da ne bi nikomur “šenkali” niti dolarja.

Ta človek vsako sekundo svojega življenja zasluži 63 centov, tudi takrat, ko leži na kavču, in od tega ni nič “šenkanega”?

Nam se mogoče res zdi neverjetno, vendar je lastnik kluba to zagotovo stoodstotno preračunal. Je že vedel, da če bo imel tega igralca v klubu, bo imel naslednjih šest let razprodano dvorano. Taka dvorana pa sprejme trideset tisoč gledalcev.

Pa jo bo imel res? Že razumem, da to pričakuje, pa misliš, da se to res zgodi?

To so pač predvidevanja. Ko so v Chicagu pred desetimi leti v Michaela Jordana vložili za tisti čas prav tako nor denar, jim je on s svojim igranjem polnil dvorane in jim ta denar gotovo povrnil. Tudi televizijske družbe plačujejo klubom prav nenormalne vsote. Če imaš enega ali dva zvezdnika, ki sta magnet tudi za televizijske gledalce, se potem govori o milijardah dolarjev, ki jih te družbe nakazujejo lastnikom klubov, tako da se tem vse povrne.

Ameriška revija Sports Ilustrated je objavila podatek, da ima v povprečju vsak igralec NBA po enega nezakonskega otroka, prednjačil pa naj bi Sean Kemp, ki igra za Cleveland, s sedmimi. Znani so škandali zaradi nasilnega obnašanja igralcev, jemanja mamil. Pa kaj se dogaja s temi ljudmi? Je to zaradi denarja?

Gotovo, navadno pa se to zgodi tistim, ki komaj pridejo z univerze in dobijo kar naenkrat v roke tako veliko denarja. Veliko pa jih s tem denarjem tudi zelo pametno ravna. Moraš pa vedeti, da večina igralcev ne dobi tolikšnih vsot, o katerih sva govorila prej.

Koliko si ga ti dobil?

250.000 dolarjev za sezono, vendar pogodba ni vse, tu so še sponzorji. Podpisal sem pogodbo z družbo Nike, tako da sem bil finančno zelo dobro pokrit.

Ko sem brskala za ameriškimi članki o tebi, sem ugotovila, da je Američane najbolj pretresel posnetek tistega dogodka, ko si se na dnevu slovenske košarke v Hali Tivoli pognal čez avtomobil in zabil žogo v koš.

Ja, to so stvari, ki pri njih zažgejo. Kamorkoli sem prišel, niso govorili o tem, kako sem igral v Evropi, kakšen igralec sem, temveč samo o tem avtomobilu, na lokalnih televizijskih postajah so nenehno vrteli ta posnetek in če sem igral dobro tekmo, so najprej povedali, to je fant, ki je skočil čez avtomobil, šele nato so poročali o moji igri.

Kako izgleda tvoj delavnik? Imaš kot igralec v NBA čas še za kaj drugega, kot da le skačeš po parketu?

Veliko več, kot sem mislil, da ga bom imel. Mislil sem, da bo moj urnik bolj nabit, da bomo nenehno trenirali in igrali tekme. Vendar kadar nimamo tekem, treniramo enkrat dnevno po dve uri, ponavadi od desetih do dvanajstih, potem pa imamo prosto popoldne. Na dan tekme pa pridemo tri ure prej v dvorano, gledamo videoposnetke nasprotnikove igre in gremo potem na igrišču skozi njihove akcije. In to je to. Ena aktivnost na dan, ali tekma ali dopoldanski trening.

Tekem je pa zelo veliko, čez osemdeset v rednem delu, pa še kakšnih dvajset v končnici.

Res je, tako hitro menjaš mesta, da moram včasih zjutraj, ko se zbujam, na telefonu preveriti, v katerem hotelu in katerem kraju sem. Potovanja so pa zelo udobna, ker imamo svoje letalo. Starejši igralci so nam pripovedovali, da so še pred šestimi, sedmimi leti leteli z rednimi linijami, šli, vsi izmučeni, po tekmi še skozi vse letališke kontrole, pa v natrpan avion, pa spet čez kontrole, da je bilo, skratka, res naporno.

Kakšni so tvoji odnosi z igralci – zvezdniki, Jasonom Kiddom iz tvojega kluba, na primer, pa Jordanom, Dennisom Rodmanom in drugimi?

V Phoenixu vladajo na treningih in v garderobah zelo prijateljski odnosi. Nihče se ne nosi visoko, verjetno zato, ker je večina igralcev že starejših, veliko so že doživeli in so bolj zreli. V Philadelphii pa sem igral s tistimi namišljenimi zvezdniki, ki so po dveh letih, kar so zapustili univerze, že dobili veliko denarja in hodijo sedaj okrog s sto zlatimi prstani in nikogar ne pozdravljajo. Superzvezdniki so veliko bolj normalni. Ko sem v kakšni dvigalnici uteži ali restavraciji srečal Jordana, Rodmana, O’Neala, sem bil prav presenečen, kakšni preprosti, mirni, odprti ljudje so to.

Marko MIlic

A je Rodman res tako odbit, kot izgleda, kadar se ekscentrično obnaša na igrišču?

Že ve, da bo pritegnil pozornost, če bo počel take traparije. Na račun tega, ker se tako obnaša, je izdal že tri knjige in veliko število reklam na televiziji. Veliko več denarja zasluži izven košarke kot pa s samo košarko in vprašanje je, če bi le s svojimi igralskimi kvalitetami dobil takšen status, kot ga ima sedaj, ko zbuja pozornost na druge načine.

Si na tekmah velikokrat tepen?

Seveda sem, ampak tudi vrnem. Tam so igralci zelo grobi, komolci zelo pogosto letijo v glave. To je največja razlika med evropsko in ameriško košarko, v Ameriki so vsi hitrejši in močnejši. Kot da so jih že kot otroke zapirali v dvigalnice uteži, da imajo vsi po kakšnih sto tridest kil. Vse je bolj fizično in na to moraš biti pripravljen.

Zgledaš že tako, kot da si zelo zadovoljen s svojo ameriško izkušnjo in tem, da ti življenje uravnava košarka. Kaj pa tisti, ki so okrog tebe? Tvoja punca, mama, prijatelji?

O svoji punci ne govorim za časopise. Mama je profesorica v šoli, kjer imajo trikrat, štirikrat na leto po teden do štirinajst dni prosto, in takrat lahko pride k meni. Vsem, mami, sestri, punci, se življenje normalno odvija.

Še spremljaš, kaj se dogaja s tvojim nekdanjim klubom, Olimpijo?

Zelo. Mama hodi na vse tekme, z igralci smo pa itak v stalnem stiku. Bili smo prijatelji, ker tu ni tistega čistega profesionalizma, po treningu greš vedno še na pijačo in še katero rečeš. Poročajo mi o vsem, kar se dogaja z Olimpijo, Boris Gorenc, ki je igral v Italiji in Franciji, pa kako je v Evropi.

Kaj zate predstavlja uspeh v ligi NBA? Da bi postal takšen igralec, kot je Michael Jordan?

Veliko ljudi me sprašuje, če sem zdaj zadovoljen, ko sem prišel v NBA, češ da so bile to ja moje sanje. Že, moje sanje so bile NBA, pa ne to, da sedim na klopi, ampak da v nekaj letih postanem nosilec nekega kluba. Standarden član prve peterke, na katerega se lahko zaneseš in ki daje kakšnih petnajst do dvajset točk na tekmo. Rad bi bil tudi eden tistih redkih Evropejcev, ki so se prebili do ameriške “All Stars” tekme. Da te izberejo med dvajset najboljših igralcev v Ameriki – in na svetu.

Kdaj se boš vrnil domov? Znova igral košarko v Evropi?

Ko bom uresničil to, kar bi rad dosegel v Ameriki, pa ne samo svojih košarkarskih ambicij, tudi finančne. Potem bi šel v Španijo, Italijo, da bi se naučil še kakšnega tujega jezika. Vendar nikoli ne veš, lahko te sredi sezone odrežejo in prideš nazaj, tam čez se vse tako hitro dogaja. Pred sezono sem se naučil, da ne načrtujem za predaleč vnaprej.

Od sedemnajstega leta si igral košarko na najvišji ravni doma, zdaj si v NBA. Si pomislil, da bi v življenju počel še kaj drugega kot le zabijal žogo?

Seveda sem. Zelo me zanima fotografija, rad bi bil fotograf. Pa ne tak pod modnimi pistami, ampak rad bi veliko potoval okrog. Rad bi tudi risal. Večina mojih prijateljev itak ni v košarki, tako da mi zelo pomaga, da se mi ni treba stalno pogovarjati samo o tem. Saj bi znorel, če bi imel glavo samo v košarki.

Kaj najbolj pogrešaš od doma, Slovenije?

Mogoče se neumno sliši, ampak prav to njeno majhnost. Ko se sprehodim po Kranju ali Ljubljani so povsod okrog mene sami znani obrazi, počutim se tako domače. Po New Yorku ali Los Angelesu si pa kar izgubljen in tako sam. Med sezono sem tako pogrešal to okolje, da sem enkrat prišel domov za samo en dan in pol. V soboto ob enajstih dopoldne sem priletel, v ponedeljek ob sedmih sem že šel nazaj, tako da sem si ves dan samo oči podpiral, ampak sem si rekel, doma pa že ne boš spal. Ko sem se v nedeljo zvečer s prijateljevim avtomobilom vozil iz Ljubljane, sem bil tako utrujen, da sem zapeljal na stran in zaspal za tri ure. Ko sem se zbudil, sploh nisem vedel, kje sem, avta nisem prepoznal in najprej sem mislil, da so me ugrabili.

Si kdaj želiš, da se ti ne bi vse tako hitro odvijalo, da bi lahko upočasnil ritem življenja?

Za to bo še čas. Pozneje.

Mojca Širok © Mladina, št. 20 (19.V.1998), str. 30-34 :

To spletno mesto uporablja piškotke, da z njimi lažje zagotavlja storitve, prilagaja oglase in analizira promet. Če uporabljate to spletno mesto, se strinjate z uporabo piškotkov. Več informacij

To spletno mesto uporablja piškotke, da z njimi lažje zagotavlja storitve, prilagaja oglase in analizira promet. Če nadaljujete z uporabo tega spletnega mesta, ali kliknete Sprejmem, se strinjate z uporbo piškotkov.

Zapri