United colours of Toscani: Podoba je bolj resnična od resnice

27/06/1995 Članki

Oliviero Toscani

Prvi fotografski aparat mu je podaril oče, fotoreporter in lastnik prve fotografske agencije v Italiji, ko mu je bilo šest let. Na njegovi prvi fotografiji, ki se je pojavila na straneh kakšnega časopisa, je bila Mussolinijeva vdova, ovita v črno tančico, posneta pa je bila v trenutku, ko prihaja na pokop posmrtnih ostankov svojega moža v njegovem rojstnem kraju. Imel je štirinajst let in tam se je znašel, ker je spremljal očeta na službeni poti. Seveda je študiral fotografijo in grafično oblikovanje – na Kunstegewerbschule v Zürichu. Potem je bil modni fotograf. Prvič je razburil s fotografijo za reklamno kampanjo za kavbojke Jesus, na kateri je čez žensko zadnjico, ki je kipela iz kratkih, kratkih kavbojskih hlačk, pisalo: Kdor me ljubi, naj mi sledi. In sredi zime leta 1983, ko je bil ravno v hlevu in je pomagal pri rojstvu žrebička ene svojih plemenskih kobil, mu je telefoniral Luciano Benetton in ga prosil, naj poskrbi za celostno podobo njegovega podjetja. Ni vedel, da se bo moral deset let pozneje – senator italijanske republike in lastnik največjega giganta v italijanski oblačilni industriji – sleči do golega, da ga bo njegov propagandist fotografiral za kampanjo, v kateri so zbirali rabljene obleke.

Oliviero Toscani, fotograf, avtor Benettonovih reklam

Toscani ne mara reklam, ne mara reklamnih agencij, televizije, ozke pameti, manekenk, rasizma, ritoliznikov in zdi se mi, da če bi zares obstajal takšen seznam, bi bili na njem tudi novinarji. Je eden tistih ljudi, ki ti nikoli ne odgovorijo, kar si jih v resnici vprašal, ker jih že veliko prej zmoti preveč stvari, za katere se jim zdi, da jih morajo pokomentirati. Pol sveta, ki ga pozna, ga sovraži, druga polovica mu sledi in če obstaja vmesna pot, je verjetno precej samotna. Obiskali smo ga prejšnji teden, da bi nam govoril o slavnih ljudeh, ki jih je poznal, o Warholu in Felliniju; o fotografijah, ki jih je posnel za Benettonove kampanje in ki so jih nazadnje razstavljali v Muzeju sodobne umetnosti v Lausannu s spremnim katalogom, v katerem je o njih razmišljalo oseminšestdeset različnih avtorjev od Davida Bowieja, Roya Lichtensteina in Spikea Leeja do sarajevskega oblikovalskega Tria; o knjigi, ki jo je izdal septembra in v kateri piše o svojem življenju, o tem, kar mu je všeč, in o tem, česar ne mara; o »Fabrici«, Benettonovi novi šoli za vizualne in druge umetnosti in množično komunikacijo, ki je septembra dobila prve študente. Seveda nam je hotel na vse odgovoriti, a ga je že prej zmotilo preveč stvari.

Se vam zdi, da se je po zadnjih petih letih kampanj, ki jih delate za Benetton in ki so vsakič vodile v velikanske polemike, svet že navadil na takšen tip reklame ali še vedno poslušate očitke, da pod fotografije najbolj dramatičnih trenutkov našega življenja postavljate logotip tovarne s puloverji?

Težko je reči, če se je svet navadil ali ne. Še vedno se mnogi čudijo, kako lahko počnemo kaj takega samo zato, pravijo, da bi lažje prodajali puloverje. Pravzaprav se ni nič spremenilo, kajti vsa težava je v tem, da kdor se ne prilagodi, vzbuja kritiko, medtem ko mediokriteta ne ustvarja nobene diskusije. Če se prilagodiš tistemu, kar je sprejemljivo v povprečnosti, ni ne kritike ne debate. Poglejte, naloga tradicionalne reklame je, da obrusi vogale in prepreči vsakršno razpravo, po drugi strani pa bi vsi radi pritegnili pozornost in imeli od tega koristi. To je prav hinavski položaj: želi se vzbuditi zanimanje, ne pa tudi razprava. Jaz, nasprotno, mislim, da vsakršno vzbujanje pozornosti ustvari razpravo, za kar pa je potreben pogum. In jasno je, da v debati obstaja tudi negativno mnenje, ljudje naj le mirno povejo, kaj in zakaj jim kaj ni všeč. To je povsem civilizirano. Kar se mi ne zdi civilizirano, je, da nekaj prepoveš zato, ker ti to preprosto ni všeč.

Težko je uporabiti besedo reklama za oglaševanje Benettonovih izdelkov, glede na to, da v zadnjih letih izdelkov sploh ne prikazujete več. Včasih se fotografije, ki jih delate za Benettonove kampanje, zdijo skoraj novinarske reportaže. Slavnih sedem fotografij različnih avtorjev na primer, ki ste jih uporabili leta 1992, je vzbudilo strahotne polemike, čeprav so bile vse že prej objavljene v časopisih z namenom, da bi informirale, opozarjale, vzbujale pozornost. Ali tako šokirajo samo zato, ker so prestavljene iz normalnih kanalov informacije, v katerih so povsem sprejemljive, na drugo raven, ali je kaj narobe z našim sprejemanjem informacije kot take?

To je samo stvar navade, kajti v svetu obstaja velikanski strah pred vsem. Vsi se bojijo prekršiti norme, ker to pomeni subverzijo, pomeni ne podvreči se neki določeni morali, nekemu določenemu načinu razmišljanja. Te podobe torej prek običajnih kanalov informacije niso vzbudile nikakršnega zanimanja, ko pa so bile uporabljene v namene reklamnega oglaševanja, jih je opazil ves svet in ves svet je razpravljal o njih. Jaz pa pravim: če bombo vrže angel, hudič ali letalo in če bomba pade, je problem bomba in ne tisti, ki jo je vrgel. Danes je podoba podoba, pa naj jo sprejmem prek televizije, prek reklam ali prek časopisov. Edina prava realnost je moj pogled na to podobo. Edina resnica sta moja vizija in moja recepcija, moje osebno branje te podobe. Jasno pa je, da se ljudje počutijo nelagodno, če se v svetu reklame, ki govori v obrušenih in zglajenih tonih, ki vidi čisto poseben sistem življenja, v katerem smo vsi nesmrtni, v katerem obstaja samo ena sreča, in to je ta, da lahko veselo trošiš, nenadoma pojavi podoba, ki ta svet požene v zrak. Predvsem pa si je treba pred določenimi fotografijami izprašati vest in ugotoviti, kje moralno smo v odnosu do njih, kaj mislimo o tem, kar prikazujejo. Kajpak pa obstajajo ljudje, ki ne želijo, da bi jih kdo motil.

Kaj ne bi morali po vseh pravilih tega početi novinarji, ki so menda edini obvezani, da javnosti predstavljajo resnični svet?

Jaz sem veliko bolj novinar od kateregakoli novinarja. In tudi počutim se veliko bolj odgovornega od marsikaterega izmed njih.

In ali prav zato ne vzbuja skrb to, da ljudje bolj verjamejo ali sledijo svetu reklam, tudi takemu, ki ste ga pravkar opisali, in vam, ki ga po svoje prav tako predstavljate, kot pa svetu informacije, ki skrbi za to, da poroča o resničnem svetu? Mogoče so mnogi bolj dojeli problem vojne v nekdanji Jugoslaviji ali nevarnost aidsa prek reklame za volnene puloverje kot pa iz televizijskih dnevnikov in časopisja.

Veste, tudi jaz sem veliko več izvedel o resničnosti in o človeku skozi slikarstvo, klasično, renesančno, tudi moderno, kot pa iz televizijskih dnevnikov ali časopisov. Problem je v tem, da obstaja majhen odstotek ljudi, ki imajo usta večja od srca, predvsem pa od svojih oči in ušes, in ki ne bi radi mislili več od tistega, kar je od njih zahtevano. Obstajajo podjetja, agencije, uradi, v katerih so ljudje vajeni opravljati določeno delo, in če jim rečeš, naj storijo kaj, kar je več kot to, porečejo, ne, tega pa ni v pogodbi. To so ljudje, ki potrebujejo pogodbo za razmišljanje, pogodbo za življenje, ljudje, ki mislijo, da se življenje lahko živi samo tako, kot ga živijo sami. In če jim kdo reče, poglej, namesto da cel dan preživiš tako in tako, ga lahko tudi tako in tako, vzamejo to kot provokacijo. Takšen premik bi jim bil v napoto, prav tako tudi dejstvo, da bi ga morali prav oni narediti. Konec koncev ni pomembno, kaj vidijo ali mislijo, pomembna je njihova egoistična reakcija na vse, kar jih zmoti. Podoba ni nič drugega kot opis dogodkov, ki nas obdajajo. Ni kos tiskanega, barvanega, grafično oblikovanega papirja tisti, ki nas zmoti ali prizadene, ampak vsebina, ki jo prinaša. Toda ta vsebina je resnična! Ljudje pa mislijo, da bodo odstranili problem, če bodo raztrgali papir.

Saj za to gre! Takšno reakcijo bi moral v ljudeh pravzaprav izzvati kakšen televizijski dnevnik, se vam ne zdi?

Ni res. Če pomislite na ikonografijo svojega življenja, na dobre in slabe stvari, ki ste jih preživeli, se mogoče ne boste spomnili nobenega televizijskega dnevnika. Jaz se spominjam slikarij po cerkvah, učbenikov, ki smo jih uporabljali v osnovni šoli. Kaj imajo pri tem televizijski dnevniki? Kaj vam TV-dnevnik pripoveduje o tem, kar se dogaja v Afriki? Nič! Kaj vemo o Afriki v resnici? TV-dnevniki so tako majhna, tako lokalna, tako provincialna stvar. TV-dnevnike bolj zanima Lady D kot Jugoslavija. To vsi vemo, saj je logično. Lady D in njena ločitev prineseta veliko več, kdo se še meni za Jugoslavijo! Ste razumeli, kaj sem rekel? Lady D in njena ločitev se veliko bolje prodajata! Mene obtožujejo, da prodajam puloverje, česa pa naj obdolžim njih? Da razprodajajo vojne in tuje trpljenje? Jaz vsaj prodajam puloverje, puloverji ne naredijo nič hudega.

Podjetje Benetton za svoje oglaševanje skoraj ne uporablja televizije. Zakaj?

Ker mi ni všeč. Pravzaprav mi gre na živce.

V Italiji ste imeli nekaj časa za predsednika vlade lastnika treh nacionalnih zasebnih televizij …

Veste kaj, jaz sem v Italiji bolj iz geografskih razlogov kot iz političnih in mislim, da so ti veliko pomembnejši.

Hotela sem vas opozoriti na to, da je v svoji predvolilni kampanji korenito posegel na vaše področje, ko je učinkovito, kot se je pozneje izkazalo, uporabil tisti famozni reklamni slogan, ki je govoril o milijonu novih delovnih mest.

Nisem berluskonijevec, vendar veste, Berlusconi je razumel, da je politika danes televizija. In obratno. Televizija ni v službi politike, pri čemer bi jo morali nenehno nadzorovati in znotraj nje vzpostavljati enakopravna politična razmerja, temveč je politika sama televizija. Ali bolje, televizija je politika. Zamenjala je jezik, način komunikacije, svojo vrednost. Kar se mene tiče, ima v današnjem času zame tale vaš Sonyjev snemalec večjo politično vsebino, kot bi jo lahko imel katerikoli politik, kajti to pomeni, da proizvodnja določenega predmeta na povsem določen način natančno izraža politiko nekega ljudstva, njegovo industrijo in njegov značaj. Kaj hočem povedati? Danes je industrija pomemben družbenopolitični dejavnik v svetu in ni torej nič čudnega, če Berlusconi postane prvi minister, kajti mogoče bo celo boljši od kateregakoli politika. Tu ne morete pomagati, tako bo. Poglejte vojne. Vojne se dogajajo na televiziji, nihče jih ne doživi, razen tistih nekaj nesrečnežev, ki so v prvih bojnih vrstah, kajti vojna se za mnoge dogaja le na televiziji. Vse je le podoba! Resnica je resnična zato, ker obstaja njena podoba, v resnici pa je sploh ne poznamo. Podoba je bolj resnična od resnice.

Kakšen je svet, ki gleda na življenje kot na podobo s televizije?

Kaj naj vam rečem? Šli smo po cesti, naenkrat zavili levo ali desno, ni važno, in pokrajina se je spremenila. Sedaj imamo morje na levi in gore na desni, prej so bile gore povsod naokrog. Razumete? Danes živimo v svetu podob, v virtualnem svetu. Kdo je Karadžić? Videl sem ga na televiziji in zame je osebnost s televizije kot Pippo Baudo! Igralec virtualnega gledališča, v katerem, poglejte, poglejte, pobijajo celo otroke. Kampanje, ki jih delam za Benetton, pripadajo temu svetu. Ko jih bodo nekoč arheologi izkopali, se bodo moje podobe ujemale s svojim časom in tradicionalno reklamno oglaševanje bo tisto, ki bo povsem zunaj njega.

Kako se je začelo vaše sodelovanje s podjetjem Benetton?

Luciano Benetton se je odločil, da hoče imeti kampanjo, ki bo drugačna od ostalih, ker je ugotovil, da običajno, tradicionalno oglaševanje, ki ga vodijo velike reklamne agencije, poteka na nemogoč in zelo drag način, ki ga obvladujejo samo one. Podjetja so danes zasvojena; če si ne delajo reklame, ne prodajo ničesar več. Zasvojena so z reklamo kot s heroinom, nenehno morajo reklamirati svoje izdelke, da sploh lahko preživijo. Nam tega ni treba, toda če si Fiat ne dela reklame, ne more več prodajati avtomobilov, če si Barilla ne dela reklame, ne bo več prodala niti škatle makaronov. Prišli so celo tako daleč, da zapravijo osemnajst odstotkov prihodka za reklamo in njihovi izdelki postajajo zelo dragi. Luciana Benettona je pač zanimalo, če bi se lahko temu izognil. Mi imamo z oglaševanjem zelo nizke stroške, naše reklame ne temeljijo na ponavljalnosti, temveč na spominu in podobe morajo zato imeti močno vsebino, morajo pritegniti. Predvsem pa nismo odvisni od agencij, ki razpolagajo s strankinim budžetom, kot je njim najbolj po godu in udobno. Vse, kar naredimo pri Benettonu, naredimo doma, reklame in komunikacije ne kupujemo pri proizvajalcu, temveč sta izdelani z dušo tega podjetja. Podjetja morajo imeti dušo, imeti morajo duha, vizijo, stališča, smisel za raziskovanje in za avanturo.

Kako se rodijo ideje, kako jih izbirate, kako jih razvijate?

Ideje se rojevajo samo za tiste, ki jih nimajo. Kdor si ne dela problemov s tem, da bi jih iskal, jih preprosto ima. Ne vem, kako bi vam drugače razložil, ampak vsi mi postavljajo to vprašanje! Ne vem, kako zrastejo lasje, nikoli se tega nisem vprašal, jaz si jih samo postrižem in konec. Ne pustim si jih rasti. Ste razumeli? Tako je z idejami. Odrežem jih in pika, zrastejo pa same. Vsi imamo ideje! Takšnega obraza, kot ga imate vi, nima nihče na svetu, veste to? To je ideja! Vsi imamo drugačne ideje, drugačne obraze. Vsak od nas ima prst, ki je drugačen, kot ga imajo drugi, nos, ki je drugačen, kot ga imajo drugi, in tako je tudi naše razmišljanje lahko drugačno od drugih! Drugače je s konformizmom. Pogum, da izraziš svojo misel, lahko povzroča težave, kajti oblast, katerakoli in kakršnakoli, ne mara idej. Samo središčna oblast ima lahko ideje in ona pove ostalim, kaj naj delajo. Ne gre torej za to, ali imaš ideje ali jih nimaš, temveč za to, ali imaš pogum, da te ideje izraziš.

Veliko potujete. Kaj vidite na svojih potovanjih, kakšni so ljudje, ki jih fotografirate za Benettonove kataloge v Gazi, Somaliji, Južni Ameriki ali na Kitajskem? Ali se svet še vedno spreminja z enega konca na drugega ali so si ti njegovi deli postali že zelo podobni?

Ne, svet je še vedno zelo različen, pa najsi bo zaradi geografskih razlogov, jezika, kulture ali vere. Mislim, da je človeštvo danes še vedno na zelo primitivni stopnji in da ni velike razlike med takrat, ko smo živeli na mostiščih, in sedaj. Če dobro pomislimo, kaj lahko ustvari človek, ne bomo med rimskim cesarstvom in našim časom videli nobene velike razlike. V resnici se je zelo malo spremenilo. Imamo nekaj več tehnologije, pa še ta je relativna. Mislimo, da brez vseh teh neumnosti ne moremo živeti, čeprav bi mirno lahko, prav tako kot pred dva tisoč leti. Edina stvar, ki se je mogoče spremenila, je ta, da so se zaradi večje komunikacije v svetu ustvarila plemena. Plemena, povečini sestavljena iz mladih ljudi, ki so si v dobrem in slabem podobni po vsem svetu. Transverzalna plemena, ki presegajo meje dežel. Ne vem, če je to pozitivno ali negativno, niti ne želim razsojati. Tudi Benetton je podjetje, ki je prineslo iste vrste kulturo v različne dežele. Po eni strani je to slabo, kajti nisem zagovornik monokultur, toda po drugi strani se zavedam, da ima tudi ta nekakšne prednosti. Ko v Turčiji, Grčiji ali Južni Ameriki vidim babico, vso zavito v črnino, ki vodi za roko otroka, oblečenega v Benettonove obleke, mi je to všeč. Ta otrok je podoben srbskemu, ameriškemu, kateremukoli in mogoče se bodo zato, ker so si podobni, med sabo tudi bolje razumeli.

Pa čeprav stvari, kot sta Coca-cola in Benetton, delajo svet še manjši in na ta način uničujejo vse drobne razlike med ljudmi in deželami, ki ga delajo velikega?

Veste kaj, svet ni ne majhen ne velik. Če čemu, potem svetu ne bomo mogli nikoli spremeniti dimenzij. Monokultura je z določenega stališča prav gotovo uničevalna, toda z drugih vidikov lahko pomaga. Vsaka stvar, ki ima moč, ima tudi svoje pozitivne in negativne stvari. Toda ni na meni, da bi sodil.

Pred dnevi so se v Daytonu sestali glavni protagonisti vojne v Bosni. Če bi jih morali fotografirati, kako bi jih posneli?

Jaz sem svojo fotografijo v zvezi z Bosno že naredil in nobene potrebe ni, da bi fotografiral njene protagoniste. Ti me sploh ne zanimajo. Protagonisti so žrtve, ne pa oni. To so ljudje brez srca, sploh jih ne bi mogel slikati. Razen tega se o podobah ne pripoveduje, podobe se gledajo. To bi bilo kot govoriti o slikarstvu po radiu ali pisati o glasbi v časopisih.

Ali so se različne dežele različno odzivale na vaše kampanje?

Prav gotovo. Tiste kampanje, ki so še posebej zmotile Francoze, niso motile Nemcev in obratno. Konec koncev se vsak počuti nelagodno znotraj svojega sveta, glede na svojo preteklost in glede na vse tisto, o čemer noče govoriti.

Prej sva govorila o podjetjih in njihovi odvisnosti od reklamnega oglaševanja, toda tudi oba glavna italijanska politična tednika, L’Espresso in Panorama, si ne moreta kaj, da ne bi iz tedna v teden na naslovnicah objavljala golih deklet, ker tako bolje prodajata tudi vsebino, ali da ne bi k vsaki številki prilagala zdaj videokaseto, zdaj zemljevid, vsakič, skratka, kakšno privlačno darilce za bralca. Kaj pravite na to?

Veste, kaj je to? Nesposobnost in zaostala, zastarela mentaliteta, ki kanibalizira novinarstvo. Nobenega spoštovanja nimam do takih časopisov. V resnici bi potrebe radi zgolj zadovoljevali, namesto da bi jih ustvarjali. In to me plaši.

Ali to pomeni, da se danes časopis ne da več delati drugače, ker tudi ljudje niso več pripravljeni kupovati in brati drugačnih časopisov kot takih, ki jih bolj kot z vsebino osrečijo z ovitkom in priloženo drobno pozornostjo?

Nasprotno, gotovo bo prišlo do preobrata. Ko bodo umrli ti, ki to počnejo, se bo gotovo pojavil kdo, ki bo uvedel kaj novega. Trg nima potreb. Potrebe se trgu vsiljujejo. Treba je imeti nove ideje in novo energijo. Tudi leta 2838 bodo živeli glasbeniki, ki bodo imeli na razpolago zgolj sedem not, pa bodo delali novo glasbo. Če v časopis zapakiramo videokaseto, pomeni to samo to, da nam primanjkuje energije.

Danes se vendar mnogi umetniki obračajo v preteklost, kamor hodijo po ideje, da jih potem predelajo in predstavijo kot nove, pa čeprav to niso.

Reče se, da čutijo nostalgijo. Bo že res. Nostalgija daje varnost, ker predstavlja nekaj, kar že poznamo. Ves marketing je nostalgičen, veste. Podjetja, tudi Benetton, imajo nostalgičen sistem prodajanja, ker nimajo poguma, da bi bila revolucionarna. Jaz vedno pravim: v redu, gospod menedžer, ti, ki si vodja marketinga, namesto da se pritožuješ nad mojo komunikacijo, naredi še ti tisto, kar sem storil jaz v komunikaciji, revolucioniraj svoj marketing, mogoče boš iznašel nov sistem prodajanja. Problem je v tem, da dajo tisti, ki so povprečni, vse od sebe za to, da bi še tisti, ki niso povprečni, postali povprečni. Na žalost je to sistem, na katerem temelji naš svet. Vedno je treba zaustaviti tistega, ki je nekoliko hitrejši, da bi tako upravičili lastno počasnost. Ta sistem obstaja tudi v Benettonu, veste. Noge se pritožujejo, ker gredo možgani prehitro. Namesto da bi tudi one malce pohitele.

Ali je bila med kritikami, ki so letele na vaše kampanje, katera, ki vas je še posebej prizadela?

Neki Japonec mi je nekoč rekel: Sedaj razumem pomen črne ženske, ki doji belega otroka: tudi črnke imajo belo mleko! In kaj, sem mu odgovoril, a imajo Japonke rumenega?

Menda ste pisali Fidelu Castru, naj pride v Italijo, da bi vodil ŻFabrico®, Benettonovo novo šolo. Zakaj pa?

Ker me je ta ideja predvsem zabavala. Potem bi rešil Kubo, Američane bi razveselil, ker bi jim spred nosa odstranil Castra, in nazadnje mislim še, da je Castro naredil veliko stvar, ko je izpeljal revolucijo. Toda moral bi takoj odnehati in oditi delat revolucije drugam, saj so potrebne po vsem svetu. V Fabrici bi ga torej vzeli za revolucionarja. Umetniška šola mora temeljiti na revoluciji, umetnost je revolucija! Ustvarjalnost pomeni revolucionirati nekaj, kar že obstaja. Revolucionarni duh je v osnovi vsake umetnosti in vsakega raziskovanja. Fidel Castro bi bil za nas perfekten. Pa še lepo bi ga bilo gledati, kako se sprehaja naokoli v tisti svoji uniformi. Lahko bi povabili menedžerje z vsega sveta, da bi jim dajal lekcije iz marketinga, kajti gotovo bi mu v šoli dodelili marketinško področje. Kdo, če ne on, to najbolje obvlada? Človek, ki je štirideset let držal v šahu Združene države, ne da bi karkoli prodajal!

Leta 1993 ste ga šli menda celo obiskat, ko ste v Havani odpirali trgovino. O čem ste se pa pogovarjali?

Bil je radoveden kot opica. Zelo simpatičen. Benetton mu je dal tako lekcijo iz delanja revolucij, da sem si mislil, ojoj, tu nas bodo vse pozaprli. Castro ga je namreč vprašal, kaj bi on kot podjetnik naredil na Kubi, in Luciano mu je odgovoril: Ampak zakaj ne nadaljujete z revolucijami, ko pa vam tisti ljudje, ki so ostali na Kubi, zares in globoko verjamejo, še hujši so od Japoncev, in lahko bi proizvajali karkoli, delali neverjetne stvari? In on je poslušal. Jaz sem pozneje menil, da bi lahko predstavili formulo 1 v Havani, namesto da to storimo v Taormini, bilo bi veliko bolj zabavno. Si predstavljate? Ves svet bi prišel gledat. Nimajo bencina, še avtomobilov ne, in mi bi tam predstavili formulo 1. Briatore je skoraj doživel napad, Američanom bi se pa gotovo zmešalo. Kakorkoli, Castru smo dali vedeti, da lahko pri nas vedno najde prostor, če bo šlo karkoli narobe na Kubi. Jaz ga vzamem k sebi v Fabrico, tam bomo vedno imeli krožnik mineštre zanj.

Kako se je rodila Fabrica?

Fabrica se rodi vsak dan, torej se ni rodila enkrat, da bi morala nekoč umreti. Če se rodi vsak dan, ne bo nikoli umrla. Iskati bo morala nov jezik, novo vizijo, nov način izražanja v moderni komunikaciji, da bi lahko bila nesmrtna.

Kaj bo pa proizvajala?

V resnici ne bo proizvajala ničesar, kar bi se lahko prodajalo, ampak vse tiste stari, ki se bodo lahko uporabile v množični komunikaciji: ideje, vizije, nove načine izražanja. Sedaj grem tja, ker želimo narisati novo zastavo. Zakaj pa ne, to je lepa tema. Če bi bili država, kakšno zastavo bi imeli? Zahtevali bi neodvisnost od vsega in vseh.

In kaj bo počel Oliviero Toscani v prihodnosti?

Ostal zdrav. To je edini projekt, ki ga imam.