Vmesni človek

Klientelističen, kot pravimo. Velik del prebivalstva se je zaupal strankam, toda ker so jih volili, so od njih zahtevali usluge. Tako se je ustvaril neprekinjeni daj-dam med strankami in njihovim volilnim telesom, odnos, ki prav po italijansko sloni na sistemu priporočil, podkupnin in obojestranskih koristi.

Tako je, korenine takšnega odnosa najdemo že v šestnajstem stoletju, ko so nastali vojvodstva in signorie, še papež je imel svoj dvor. Že takrat se je Italija razdrobila v nešteto majhnih sekt in strank in bilo je naravno, da je temu sledil pojav korupcije. Lahko sem s papežem, ti s cesarjem ali oba nekje na sredi, le preveriti je treba, od koga imaš največ koristi. Tako se začne italijanska politika podkupovanja, sektaštva in prevejanosti, ki je rodila Machiavellija in ki se je vsadila v državljana in v družbo. Nastali so celo pregovori, kot na primer tisti o kolesih, ki morajo biti dobro podmazana, da lahko tečejo. V državljanu se je ukoreninil nekakšen pesimizem v odnosu do oblasti, občutek, da ne more računati na svoje moči. Med ljudmi vlada prepričanje, da kariere ni mogoče narediti zgolj zaradi darov ali sposobnosti, ki jih imaš, temveč predvsem zaradi zvez, s katerimi razpolagaš. Poleg tega država ne zaupa svojemu državljanu, in kadar le more, ga kaznuje z davki po sistemu, aha, če si prijavil deset milijonov, jih imaš v resnici najmanj štirideset. To je postalo skoraj zakon. Ko je leta 1918 Italija prišla v Trst, je bila država že načeta. Tržačani, vajeni avstro-ogrske učinkovitosti, so pošteno prijavljali svoje premoženje do zadnje lire, toda upravniki so menili: prijavili ste pet tisoč lir, kar pomeni, da jih imate gotovo trideset. Vzemiva torej lepo povprečje, reciva na primer petindvajset, pa bova oba zadovoljna. Takšna je bila praksa nekdaj in je še danes.

Vsi desničarji s Finijem vred so že od nekdaj imeli v Trstu ali Boznu sam Trst, potem Istro, Dalmacijo, jugoslovanske zahteve, avstrijske zahteve ali celo nezdružljivost ras in kultur za paradnega konja v svojih predvolilnih kampanjah. Kaj se je zgodilo, sprašujete? Ko so vstopili v vlado, so tudi te probleme privzdignili na nacionalno raven. Iz nekakšne predvolilne propagande so postali uradni italijanski problem. Verjetno ni naključje, da so vsi trije predstavniki tržaških volilcev v italijanskem parlamentu desničarji. Menia je iz vrst MSI, zdaj Narodnega zavezništva, Vasconova je bila moja sošolka v Kopru, že dolgo jo poznam in vem, kako razmišlja, in nazadnje Niccolini, ki je bil najprej v Severni ligi, potem pa je tudi on, kot Vasconova, pristopil k Berlusconiju. Ti trije so torej sedaj tam, kjer smo prej imeli komuniste ali krščanske demokrate. Glasovi so prešli na desno in problem, zaradi katerega so bili izvoljeni, pač morajo v Rimu čim bolj podpihovati, če želijo obdržati svoj naslanjač. Vendar ne gre samo za to. Vprašanje Istre in Dalmacije je bilo tistim bolj ekstremističnim ali sentimentalnim Italijanom vedno pri srcu, Fini pa ga sedaj podpihuje in razširja tudi na ljudi, ki ga lahko – četudi iz drugačnih vzrokov – kljub temu sprejmejo za svojega. To so ljudje, ki so nezaupljivi do Vzhoda na splošno, bili so do Jugoslavije in so sedaj do Slovenije in Hrvaške, ljudje, ki so vse malce pomešali, ki, kadar slišijo za komunizem, menijo, da se začne pri Sežani. Takole razmišljajo: če hočejo zdaj ti v Evropo, naj najprej poravnajo račune. S tem se povečata moč in ugled teh poslancev, okrepi se tržaški protislovanski odnos, toda tudi v notranjosti države se vsem, ki so bili že prej konservativni ali protikomunistični, dvigne greben, kajti v takšnem ravnanju vidijo dejanje moči. Kaj pravzaprav hoče desnica? Vedno je obtoževala italijansko vlado, da je preveč pasivna, predobra, da preveč popušča, da sprejme vse, kar hočejo Američani. Ta nova vlada pa, nasprotno, hoče akcijo in novo energijo, in ko se Italija z vetom prvič postavi po robu neki drugi državi, je to dokaz moči. Ste razumeli? To je zelo pomembno, ker se ne nanaša samo na odnos do Slovenije, ampak tudi do drugih držav.

V resnici ne, toda poglejte, v Rimu sedi Vasconova v parlamentarnem odboru za zunanje zadeve, in kakšna druge probleme lahko tja prinese razen teh v zvezi z Istrani in odnosi s Slovenijo? Saj drugi zanjo niti ne obstajajo. Ne zanima se za pristanišče, za brezposelnost, njena moč in njena duša bosta vedno ostali vezani na to, da je izgubila svojo hišo, da v Kopru ne more spati drugje kot v hotelu. Tu je v igri veliko stvari, veste. Objokovanje izgubljene hiše pomeni tudi objokovanje izgubljene mladosti, ki je nihče več ne bo dobil nazaj. Istrani nosijo s seboj občutek nostalgije, raztepli so se po vsem svetu, srečal sem jih celo v Kanadi, živijo s to svojo bolečino, jočejo, kadar jim kdo omeni Trst ali Istro. Toda zakaj? Ker se nočejo prilagoditi novemu položaju. Ko se včasih sprehajam po Trstu, srečujem skupine ljudi, za katere točno vem, da so Istrani, ki se kot nekdaj v Piranu, Izoli ali Kopru tudi tu hodijo sprehajat na pomol ali na rivo in se nenehno pogovarjajo o teh rečeh. Hočem pa vam povedati, da je pri desničarskem volilnem telesu zelo zaželeno, če minister udari s pestjo po mizi. Potem ko je bil sprejet osimski sporazum, se je tukaj oblikovala tako imenovana stranka Melone, ki je takoj dobila večino, kajti marsikomu je bilo všeč, če mu je kdo rekel: ne, ne bomo se pustili voditi Italiji, če se že ta pusti voditi drugim državam, ne da bi kdaj protestirala. Z Jugoslavijo se dogovarja tudi o naših glavah in nas o tem niti ne obvesti. Ta desnica se je danes razširila in ponesla svoje mite, tabuje, zahteve, paradne konje, svoje fiksne ideje s seboj na nacionalno raven. O temah, ki so se včasih pojavljale samo v nekaterih tržaških časopisih, danes berem v velikih nacionalnih dnevnikih. V časniku Il Giornale, na primer, ki je bil včasih Montanellijev, danes pa ga ureja Vittorio Feltri, se nenehno pojavljajo napadi na slovanstvo.

Kadar govorimo o premoženju Istranov, se Slovenija v nekaterih stvareh vendarle moti in v nekaterih stvareh imajo Istrani vendarle svoj prav. Slovenija in Hrvaška sta od Jugoslavije podedovali osimski sporazum. Slovenija je zagotovila, da bo izpolnila svoje obveznosti, v neki izjavi se je celo obvezala, da bo dala, kar je obljubila, spomnim se celo, da je plačevala obroke v bankah. Nenadoma pa slišim, kako pravijo, da nikomur nič ne dolgujejo. Pri tem zavračanju gre za zadržke majhnega naroda, navezanega na svoje korenine, ki noče tujcev v svoji deželi. Toda morala jih bo sprejeti, če bo hotela vstopiti v Evropo, kjer ima lahko vsak hišo v Dusseldorfu, urad v Parizu in barko ob privezu v Marseillu. Slovenija se postavlja v položaj nacionalne obrambe, ker je bila vedno del tujih režimov, toda nekateri lahko takšno stališče izrabijo, češ, poglejte, poglejte, radi bi vse, da le njim ne bi bilo treba nič storiti, hočejo v Evropo, toda njihove dežele naj se nihče ne dotika. Ne le Istran, tudi milijarder iz Abruzza bi si morda želel kupiti vilo na Bledu, pa si je ne more.

Da, mislim, da na tej strani stvari niso tako jasne. Vedno sem imel občutek, da je to boleča točka za Slovence, in kot sem že prej omenil, številne stvari, ki jih je storila, so si bile navzkriž in so druga drugo izpodbijale. Sklicevanje na obdobje fašizma v zvezi s tem vprašanjem je videti kot izmikanje dolžnosti, in to ne samo za prenapeteže, temveč tudi za navadnega človeka, čeprav vsi vemo, kaj se je dogajalo. Zdi se, kot da Slovenija nima jasne vizije ali ravne poti, po kateri bi hodila, ampak vozi bolj slalom, cikcak, če razumete, kaj mislim. Kar se vam mogoče zdi jasno, se nam ne zdi. Morda se tudi ljudje tukaj še niso navadili na to, da je Slovenija postala parlamentarna demokracija in da ima tudi ona desnico, ki lahko govori neumnosti kot na primer: okupirajmo Trst. Zakaj ne, če tukaj govorijo: pojdimo v Koper, lahko menda tudi v Ljubljani kdo reče: no, pa pojdimo v Trst.

Počasi, počasi pojdimo lepo po vrsti. Ni res, da bi Italija grdo gledala Slovenijo. Mogoče so Italijani šele zdaj prav razumeli, kaj je Slovenija, potem ko sta reprezentanci obeh držav igrali nogomet. Za ljudi v Brindisiju, na Sardiniji ali v Piemontu je Slovenija ena tistih dežel – kot Litva ali Estonija -, ki so se pač osamosvojile in hočejo sedaj po svoji poti. Italijani se ozirajo bolj na Francijo, Švico, Nemčijo, šele veliko za temi je prišla prej Jugoslavija in sedaj Slovenija. Šele znotraj velikega desničarskega krila, ki je večje od vse Slovenije, obstaja nekaj – malo glede na Italijo in veliko glede na Slovenijo – tistih, ki do Slovenije čutijo antipatijo. In sem spada tudi sovraštvo do slovenske manjšine. Povem vam, umrl bom in ne bom ga do kraja razumel. Nikoli mi ni uspelo prepričati Tržačanov, da bi morali objeti vsakega Slovenca, ki ga srečajo na cesti, kajti tržaški Slovenec je samo trpel in trpel, a nikoli povrnil. Ste razumeli? Pretrpel je nasilje, udarce, žalitve, še danes jih, in se ni nikoli maščeval. Med tistimi, ki so za maščevanje uporabili fojbe, je bil le majhen del Slovencev iz Trsta, za to nosi mogoče Slovenija kot del države maršala Tita večjo odgovornost kot tržaški Slovenci. In dokler bom živel, ne bom nikoli razumel, odkod izvira to sovraštvo. Ali zakaj je treba na vsak način dokazati, da je tržaški Slovenec inferioren, nekdo, ki prihaja z vasi, čeprav so med njimi tisoči, ki so rojeni v mestu, ki imajo svoje institucije, odvetniške, inženirske urade, ki so profesorji, ki predstavljajo pravo meščanstvo, ki govorijo celo beneško, tržaško narečje ali pa ga mešajo v svojo slovenščino? Nikoli ne bom razumel, odkod to sovraštvo, toda dobro jo razumem, to zagrizenost, ki izvira še iz časov Avstrije: da bi dokazal svojo italijanskost, moram uničiti Slovence. Slovenec postane preizkusni kamen moje italijanske čistosti, ki čistost pač ni. Slovenec me spominja na to, da sem tudi sam bastard. Da bi se ločil od njih, jih moram zaničevati, v njih moram videti le služabnike, oglarje, mlekarje. Tu gre za pravo notranjo šibkost, za freudovski transfer: sem Italijan, če nisem Slovan, toliko bolj sem Italijan, kolikor manj sem Slovan. Najbolj pa bom italijanski, ko ne bo nikjer v meni nobene sledi o slovanski krvi. Ker to ni mogoče, nastane sovraštvo, ki prihaja iz moje notranjosti. Saj vidite, kako zakompleksani so Tržačani. Celo tržaška literatura je veliko bolj psihološka od druge italijanske. V njej najdete veliko več negotovosti in nenehnega izpraševanja vesti.

Nekoliko drugačna od tiste, ki so jo prehodili drugi Istrani. V Kopru sem hodil na italijansko gimnazijo in čutil sem naklonjenost ne do režima, ampak do nekaterih ljudi. Kako to? Prihajal sem iz Materade, majhne, jezikovno mešane vasice, in da sem lahko hodil v gimnazijo, sem moral stanovati v dijaškem domu, tako kot Slovenci, in z njimi sem igral nogomet. Imeli so me za napol Slovana in sošolci v razredu niso nikoli govorili odkrito, če sem bil zraven. Temu sem se uprl tako, da sem si sam izbiral prijatelje, tudi starejše od mene, ki so delali na Radiu Koper, kjer sem potem tudi sam včasih delal. Začel sem brati knjige in to, da sem postal pisatelj, dolgujem prav temu svojemu prvemu krožku v Kopru, prijateljstvu z uredniki, italijanskimi, med katerimi je bil tudi kakšen Slovenec. Začutil sem veliko željo, da bi nekako spet spravil skupaj razhajanja med Italijani in Slovani, ki sem jim bil priča. Počutil sem se Italijana po vzgoji, Slovana po rodu.

Moj oče je bil Istran iz zaledja Umaga. To so bila območja, kjer so se po kugi v Istri naselili prebivalci iz Dalmacije, moji predniki so bili Dalmatinci. V tistih krajih so se vedno ustvarjali otoki, ki niso bili preveč povezani z občinami, na primer z Umagom, kjer so bili vsi Italijani. Ljudje so se poročali med sabo, dokler se ni ustvarila neka tretja rasa, mešanica, v kateri ni bilo prostora za noben nacionalizem. Zato ga tudi sam nisem nikdar čutil v sebi. Vedno smo govorili dve narečji, eno s slovanskimi koreninami in drugo z italijanskimi, beneškimi. Slovenske, hrvaške, italijanske besede so bile tako pomešane, da so bile povsem enakopravne med sabo. Imeli smo slovanske in italijanske šole. Ko je prišel fašizem, so pozaprli slovanske, sledila je Jugoslavija, ta je zaprla italijanske. Ko sem maturiral, nisem šel v Trst, kot moj brat in vsi študentje, ki sem jih poznal, ker sem čutil veliko navezanost na tisto zemljo, kjer sem pokopal tudi očeta, toda nisem se čutil več blizu niti Italijanom v Kopru. Zanimal sem se za film in potem, ko sem leto dni delal na Radiu Koper, sem leta 1954 pri Triglav filmu dobil štipendijo za študij režije. Tri ali štiri mesece sem bil v Beogradu, ko je prišel londonski memorandum. Triglav film je ravno pričel snemati Trenutke odločitve Františka Čapa in poklicali so me, da bi bil pomočnik režiserja. Pri filmu sem sodeloval od januarja do maja in želel sem si, da bi postal režiser. Toda ko sem se maja vrnil v Materado, sem tam naletel na strahotno situacijo. Vsi ljudje so bili pripravljeni, da odpotujejo. To je bil eksodus leta 1955, ki se mu nisem hotel pridružiti, toda ko sem videl, kako so odšli vsi moji prijatelji, sorodniki, ljudje, ki sem jih spoštoval, sem oktobra tudi sam prišel sem v Trst, kjer sta že bila moja mama in brat. Že tako je bil škandal dovolj velik, ker sem dotlej ostal v Jugoslaviji. Že tisto poletje sem si začel delati zapiske o vsem, kar se je dogajalo v vasi, in iz tega je nastala Materada, moja prva knjiga. Pripravljena je bila že leta 1958, ko sem imel triindvajset let, toda saj veste, ko si mlad in na začetku, moraš čakati. V rokah jo je imel Vittorini, všeč mu je bila, priporočil jo je in izšla je leta 1960. Tako sem postal pisatelj, pa tudi človek sprave. V Trstu sem bil vedno osovražen, ker sem bil v Jugoslaviji, ker sem gojil stike s slovensko manjšino, ker sem govoril na njihovih srečanjih, na njihovih šolah. Vedno v italijanščini. Niso razumeli, da je to pravo sožitje. Govoril sem med Slovenci po italijansko.

Nazadnje sem se poistovetil z mejo, ne najdem druge domovine. Na oni strani so me gledali postrani zaradi Materade, v kateri je kar nekaj osti, in marsikateri lokalni šef se je v njej prepoznal, tu pa so me imeli za titoista, za prodano dušo. Še danes dobivam anonimna pisma, prav takšna kot Samo Pahor, zadnjič sva si jih pokazala. Ravno davi sem razmišljal, veste, bil sem nekje med spanjem in budnostjo, kaj bi si najprej zaželel, če bi se znova rodil. In tako v sanjah ali še ne popolnoma buden sem si mislil: rad bi se znova rodil na tej zemlji. Ves drugi svet mi je bolj ali manj tuj. Ta del, ki gre od Istre na Kras, Gorica, Trst, to je moja domača zemlja. Razumem jo kot mejo, ob kateri živijo ljudje različnih kultur, ki se morda niso najbolje razumele, ki so se celo med sabo bojevale v vojni. In sebe vidim kot posrednika. Če ne bi bil Istran, bi si želel biti iz Sarajeva, pa ne zato, ker je to danes moderno, saj sem o tem govoril že pred dvajsetimi leti, temveč zato, ker sem tudi tam našel takšno mešanico. Ne enost, temveč mnogost. Ne pripadam ne Italiji, ne Sloveniji, ne Hrvaški. Sem državljan te meje. Zame je postala conditio sine qua non za življenje, idealni kraj, v katerem se lahko najbolje izrazim, v katerem sem neke vrste glasnik, prevajalec. Meja, ki raste v nas, postane kategorija duha, pogoj za notranje življenje.

Zato, ker sem vmesni človek. V zgodbi o Danici in Stanku Vuk sem videl ljudi, razcepljene med dvema realnostma. Razdeljeni duši, ki sta tako kot jaz čutili to in ono stran meje. Ko sta si pošiljala pisma, je moral on zaradi cenzure pisati v italijanščini, toda kar je najlepše in kar vedno poudarjam – v zadnjem času na nekem predavanju v New Yorku – je to, da ta mladoporočenec, ki bi moral pravzaprav sovražiti italijanščino, ker mu je bila vsiljena, ker je bila jezik cenzure, namesto tega išče najlepše pridevnike, najbolj izbrane, najbolj literarne, da bi svoji ženski napisal kar najlepše ljubezensko pismo. To je sporočilo kulture. Neko drugo kulturo je vzel za svojo, neki drugi kulturi je služil za svoje namene, čeprav bi ga morali vsi zakoni in vsa zgodovinsko-politična dejstva siliti ravno v nasprotno. To je lekcija o civiliziranosti, ki sem jo dobil od Stanka Vuka. Ali pa upravnik zapora v Fossanu, kjer je bilo skupaj s Stankom zaprtih še petnajst drugih Tržačanov, ki je govoril: potem ko sem poslušal duhovnika, lekarnarja in zdravnika, ne vem več, kaj bi še počel ob večerih, toda na srečo so tu Tržačani, pa se grem pogovarjat z njimi. Tržaški Slovenci! To je tisto, česar ne bodo nikoli razumeli tržaški Italijani! Če bi o tej zgodbi pisal Slovenec, ne bi doživela tolikšnega odziva, saj bi v njej vsi videli le to, kako brani svojo domovino s tem, da obtožuje. Italijan se po drugi strani zanjo ne bi niti zanimal. Koliko Istranov mi je govorilo: pa prav ti se spraviš pisati o Slovencih, ti, ki si preganjani Istran, jaz pa sem odgovarjal: ne, to, kar so oni doživeli pod fašizmom, je bilo veliko huje, pa čeprav podobno, od tistega, kar smo doživeli mi v Istri pod Titom. Moje življenje in moje knjige gredo drug ob drugem in ne morem jih ločiti. Bolj ko je oboje združeno, večjo moč mi daje.